Organiziran nogomet v Sloveniji traja dlje, kot seže zgodovina svetovnih prvenstev, kamor smo se – mimogrede, kot ena manjših reprezentanc uvrstlili že dvakrat. V 90. letih, kolikor obstaja Nogometna zveza Slovenije, pa se ravno veliko v samem nogometu ni spremenilo.

V tem času je majhna država s sončne strani Alp spisala vrsto odmevnih uvrstitev, v nogometni svet poslala številne izjemne sodnike, delegate, se uvstila na evropsko in svetovno prvenstvo, igrala v Ligi prvakov, danes pa ime Slovenije po svetu širijo reprezentanti, ki teden za tednom predstavljajo uganko nasprotnikom. Je že res, da smo majhni, kar pa ne zmanjšuje deleža, ki ga doprinašamo k najbolj razširjenemu športu na svetu.

V času, odkar obstaja Nogometna zveza Slovenije, je bilo odigranih že 19 svetovnih prvenstev, del tega dogajanja je bila tudi Slovenija v letih 2002 in 2010. Iz nekaj sto navdušenih žogobrcev v prejšnjem tisočletju, se država danes lahko pohvali s preko 33.000 registriranimi igralci in skoraj 1000 sodniki ter njihovimi pomočniki. Ti so bili sprva na igriščih trije, danes pa je želja, da bi na tekmah pravico delila šesterica, ravno na slovenskih tleh pa je bila ta ideja šestih sodnikov preizkušena prvič. Dolga leta so bili sodniki brez izjeme oblečeni v črno, pred leti pa so posegli tudi po barvah. Edino vodilo je, da se morajo razlikovati od barve dresov obeh klubov.

Število nogometašev se je v dobrih 100 letih zmanjšalo na 11, medtem so sledile še prepoved igre z roko, rojstvo vratarjev, dokončno zapisano pravilo o prepovedanem položaju, ... Sprva so pri nas nogomet igrali dijaki. Ti so sami skrbeli za igrišče, opremo, organizacijo kluba Hermes – kar si danes ne znamo predstavljati. Sprva je bilo na igrišču 12 ali 14 igralcev, šele kasneje po 11 na vsaki strani. Tudi igrišča sprva niso ustrezala pravilom igre, kakršna poznamo danes.

Dresi so bili debelejši, vroči in niso se zlahka posušili. Danes pa reprezentanti igrajo v predelanih, vedno bolj celo recikliranih dresih, ki odvajajo vlago in so povsem lahki ter prirejeni tako, da prenesejo sonce, dež, veter in mraz. Tudi nogometni čevlji – kopačke so bile nekoč težje in manj kvalitetne. Žoga je danes vse lažja in bolj vzdržljiva, predvsem pa odporna na večino vremenskih pogojev. Usnjena žoga in prvi nogometni čevlji, ki jih je v Slovenijo prinesel Stanko Bloudek, so le še spomin na to, kako se je vse skupaj začelo razvijati na naših tleh.

Eden od mejnikov nogometne igre v Sloveniji je bil obisk praške Slavije, kjer je Ilirija sicer visoko izgubila, a ob tem prvič dobila stik s tem, kako se igra nogomet. Leta 1929 je reporter Mirko Pevalek kot prvi prenašal nogometno tekmo preko radijskih sprejemnikov. Komentiral je dvoboj večnih rivalov – Ilirije in Primorja.

Slovenija je leto dni po osamosvojitvi že postala polnopravna članica FIFE, prvo državno prvenstvo pa se je igralo v sezoni 1991/92, ko je nastopilo kar 21 klubov.  Junija 1995 pa se je rodila liga 10.

Veliko pozornosti je bilo usmerjene na žogo. Okroglo usnje, ki danes to ni več, je tisto, zaradi česar je nogomet najbolj postranska stvar na svetu. Začelo se je z žogo iz svinjske kože, kjer ob robu igrišča še niso poznali pobiralcev žog, kar je zaradi iskanja žoge večkrat pomenilo nekoliko daljšo igro, do aerodinamične žoge iz 25 segmentov, revolucije v 20 belih in 12 žrnih delov in nenazadnje mepredvidljive sintetične (sicer so jih poznali že pred 24 leti) žoge Jabulani.

Revolucionarno je bilo tudi leto 1970, ko so mali zasloni prvič ponudili barvno predvajanje svetovnega prvenstva.

Danes si brez vrhunskih materialov, žoge, dovršenih kopačk, narejenih po meri igralcev, pobiralcev žog in neustrašne dvaindvajseterice nogometa sploh ne znamo predstavljati. Čeprav nekateri negodujejo nad povečanim številom sodnikov, drugi omenjajo snemanje spornih odločitev, pa se zdi, da nogomet bolj dovršen kot je, ne more biti. A čez 50 let bo zagotovo vse drugače.

Tekst: Andreja Potočnik
Foto: Arhiv NZS