Rade Obrenovič, 26 - letni nogometni sodnik iz Ljubljane je v začetku leta postal drugi najmlajši mednarodni nogometni sodnik v zgodovini samostojne Slovenije (takoj za Matejem Jugom). 12 let je bil aktiven nogometaš - napadalec,  v klubu Arne Tabor 69 iz Ljubljane, leta 2006 pa se je še kot aktiven igralec prijavil na izpit za nogometnega sodnika. »Kot vsak majhen otrok sprva tudi sam nisem bil najbolj naklonjen sodnikom (smeh). Ko mi je starejši klubski  prijatelj kot aktiven sodnik povedal kako poteka delo sodnikov sem želel poizkusiti tudi sam. Sojenje mi je skozi čas postajalo čedalje bolj všeč, čeprav mi velikokrat, kot mlademu fantu, ni bilo najbolj enostavno. Sprva sem bil starejši od otrok, ki sem jim sodil, kasneje na članskih tekmah skoraj vedno najmlajši na igrišču. Pritiski so bili tako s strani staršev in gledalcev, kot tudi s strani igralcev in trenerjev, a sem se na to hitro navadil in se s tem že na začetku dokaj dobro kosal.«

O nezdružljivosti funkcij aktivnega sodnika in nogometaša

Ker je poklic nogometnega sodnika in igralca nezdružljiv se je po koncu mladinske kariere znašel na razpotju in leta 2008 končal aktivno pot nogometnega igralca in se povsem posvetil sojenju. »To je bila zame zares težka odločitev, saj sem imel rad tako igranje nogometa, kot tudi sojenje. Po tehtnem razmisleku in misli na prihodnost, ki je bila takrat povezana predvsem z nadaljnjim šolanjem in usklajevanjem vseh obveznostih povezanih z njo, sem se raje odločil za sojenje, ki sem ga vedno jemal predvsem z veliko mero odgovornosti .« Odgovornosti Rade ne nosi le na nogometnih tekmah, temveč jo je še kako vajen tudi v svojem poklicu.  Po z odliko končani Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani je leta 2014 diplomiral na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani in tako dobil naziv diplomiranega zdravstvenika. Sedaj je zaposlen v Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani, trenutno pa dela v Centru za zdravljenje odvisnikov od prepovedanih drog v Ljubljani. »Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vodstvu klinike, ker podpirajo šport in mi tako omogočajo usklajevanje vseh obveznosti, ki jih imam s sojenjem, prav tako se iskreno za suport zahvaljujem sodelavcem, s katerimi zelo dobro sodelujemo.«

O svojem razvoju s poudarkom na programu talentov in mentorjev ter prvim seminarjem UEFA

Leta 2009 je odsodil svojo prvo člansko tekmo pod okriljem MNZ Ljubljana, leto kasneje opravil izpit za regijskega sodnika (danes tim. državni sodnik) in se še leto kasneje uvrstil na najvišjo državno A listo sodnikov.  »Zelo rad se spominjam tistih časov. Zame je bilo res nekaj posebnega, ko sem prvič odšel na zimski seminar v Turčijo ter videl kako poteka delo sodnikov na tem nivoju. V veliko čast mi je bilo, ko sem bil lahko v družbi tako eminentnih sodnikov, ki so velik vtis name delali tako v naši ligi kot tudi na mednarodnih prizoriščih, ki sem jih pred tem z zadovoljstvom lahko spremljal le preko malih zaslonov. Obenem pa sem se začel še bolj zavedati tudi resnosti in odgovornosti tega poklica ter dolžnosti in obveznosti, ki jih s seboj prinaša višji nivo.«

V njegovem razvoju mu je, kot pravi sam, precej pomagal tudi tim. razvojni program talentov in mentorjev. »Najprej so me v okviru programa na tekme hodili spremljati kontrolorji iz drugih društev nogometnih sodnikov po Sloveniji, na državnem nivoju pa sem prvič dobil tudi svojega mentorja. Ta me je spremljal na približno šestih tekmah tekom sezone, kar mu je omogočalo, da je lažje spoznal način mojega razmišljanja, osebnost ter me tako lahko tudi lažje in pravilneje usmerjal. Skupaj nisva iskala napak, pač pa raziskovala kako jih v bodoče odpraviti oziroma se jim izogniti in si pri tem pomagala z analizami posnetkov tekem, kontrol, spremljanjem drugih tekem ter kontrolami preostalih kontrolorjev na mojih tekmah. V večini primerov se dela bolj na detajlih, zelo pomembna pa je tudi angažiranost in samokritičnost samega sodnika.«

Kot 21-letnik je odsodil tudi prijateljsko tekmo Olimpije proti beograjskemu Partizanu ter dve leti kasneje tudi znamenito tekmo proti londonskemu klubu Chelsea, na čelu s trenerjem Jose Mourinhom.

Po sezoni in pol na tretji slovenski nogometni ligi je Rade dobil priložnost pokazati svoje znanje in talent tudi na drugi ligi in kot četrti sodnik stopil tudi na oder najvišjega nivoja našega državnega nogometnega tekmovanja. »Z vsako stopničko več je bilo s sojenjem tudi več obveznosti, dolžnosti in odgovornosti. Veliko seminarjev v programu mentorji&talenti, veliko rednih seminarjev pred in v času trajanja prvenstva, obveznih treningov, praktičnega dela na igrišču, testiranj telesne pripravljenosti in testiranj iz pravil nogometne igre ter ogromno število tekem je od mene zahtevalo maksimalno angažiranost. Biti na vseh področjih uspešen in učinkovit je zahtevalo kar nekaj organiziranosti in odrekanja. Sojenje mi je vedno predstavljalo pomemben del življenja za katerega sem se bil pripravljen maksimalno potruditi in se marsičemu tudi odreči.«

Leta 2014 je bil kot tretji slovenski sodnik skupaj z Grego Kordežem in Tomislavom Pospehom izbran za udeleženca UEFA CORE izobraževalnega seminarja za mlade, nadarjene sodnike. Zame je bil to velik izziv in izjemna izkušnja. Stvar sem vzel zelo resno, zahteve UEFE pa so bile kar precej visoke že na seminarju ter tudi kasneje doma. Ob skoraj vsakodnevnih treningih, ki smo jih morali opravljati in jih pošiljati svojim fitnes trenerjem z UEFE, skupaj z mesečnimi poročili o fizični pripravljenosti, mesečnih poročilih o tekmah, napredku in delu doma, ki smo jih morali pošiljati osebnemu mentorju, pa vse do izpopolnjevanja angleškega jezika z učiteljem angleškega jezika preko Skypa. Tako smo imeli v šestih mesecih dva seminarja, v tem času pa smo morali pokazati svoj napredek na vseh omenjenih področjih in seveda – tudi na igrišču.« Po uspešno opravljenem seminarju si je slovenska ekipa s strani UEFA in po izboru strokovnega vodstva seminarja prislužila delegiranje na polfinalno tekmo International Challenge Trophy (U23) med Slovaško in Norveško.

O svojih prvih mednarodnih korakih

Dne 10.5.2014 je s 23 leti Rade je sodil svojo prvo tekmo najelitnejše lige v naši državi, leto kasneje je odšel na prvo uradno mednarodno tekmo v vlogi četrtega sodnika, še leto zatem je v vlogi dodatnega pomočnika sodnika debitiral na tekmi lige prvakov na tekmi Porta in Kobenhavna, z novim letom pa je potem, ko je od začetka njegove sodniške poti minilo 11 let, postal mednarodni sodnik. »Izbor in nominacija za mednarodnega sodnika ter kasneje potrditev s strani ZNSS in UEFE je bil zame res nekaj posebnega. To so bile sicer moje sanje in tihe želje že od samega začetka, ko sem se odločil, da se bom posvetil le sodniški karieri, a sem se zavedal, da bo to zaradi izjemno hude konkurence zelo težko doseči. Kljub vsemu sem vztrajal na svoji začrtani poti, a sem bil ob tem vedno na trdnih tleh in sem delal korak za korakom. V veliko čast mi je, da sem skozi svoje delo in predstave na igrišču pridobil zaupanje stroke in da so v meni videli nekoga, ki mu je vredno zaupati tako pomembno nalogo. Počaščen sem, da bom lahko zastopal barve Slovenije, našo nogometno zvezo in slovenski nogomet na mednarodnem prizorišču, ob tem pa se predvsem zelo dobro zavedam tudi odgovornosti, ki jih takšen naziv prinaša s seboj.«

Konec meseca Radeta pod okriljem UEFA v Malagi že čaka seminar za nove mednarodne sodnike, ki bo potekal vzporedno s seminarjem najelitnejših evropskih sodnikov.

Tekst: NZS/JP