Nuša Ladinek, nekdanja uspešna trenerka v ŽNK Pomurje, danes tudi pomočnica selektorja Boruta Jarca, se vrača na klubsko sceno. Pred dnevi je postala glavna trenerka NK Hodoš, ki ga čaka nastop v MNZ Murska Sobota.
Nuša ob tem ostaja v strokovnem štabu selektorja Boruta Jarca.
Poklical jo je predsednik
„Klub je iskal trenerja in v eni od debat koga poklicati in mu predlagati sodelovanje so se spomnili name. Poklical me je njihov predsednik, mi predstavil idejo in po krajšem premisleku sem se odločila sprejeti ponujeno. Ni bilo potrebnega veliko prepričevanja. V prvi vrsti me je, po enoletnem premoru, »prepričala« želja po vrnitvi v delovni proces v klubu. Po drugi strani pa sem se od nekdaj sama pri sebi poigravala z mislijo, kako bi bilo voditi moško ekipo. Zadeva mi predstavlja velik izziv in verjamem, da mi bo izkušnja prinesla marsikatero novo spoznanje, ki mi bo koristilo v prihodnosti,“ je povedala Nuša Ladinek, za katero so že prvi treningi: „V petek sem z ekipo opravila prvi trening. Z ligaškim tekmovanjem začnemo konec avgusta, tako da je pred nami šesttedensko pripravljalno obdobje. Glede na to, da je ekipa v lanski sezoni do prekinitve tekmovanja na ligaški lestvici kotirala zelo visoko, so tekmovalni cilji tudi v tej sezoni podobni, tj. uvrstiti se med prve tri ekipe tekmovanja.“
V novo okolje po dokazovanje
In nadaljuje:
„Kot sem že omenila. V prvi vrsti je to zame izziv; nova izkušnja, ki me je mikala že nekaj časa. V ženskem nogometu sem kot trenerka prisotna že dolgo vrsto let in stanje v Sloveniji in tudi tujini poznam zelo dobro. Še vedno je ženski nogomet tisti, v katerem si v prihodnosti želim nadaljevati svojo trenersko pot. Se mi je pa v tem trenutku zdelo, da je glede na to, da se mi je ponudila priložnost, mogoče zdaj pravi trenutek, da to izkoristim in se preizkusim v tej vlogi. Vsi (moški) trenerji, ki so me trenirali že kot igralko in s katerimi sem sodelovala kot trenerka, so izhajali iz moškega nogometa. In velika večina jih je v pogovorih omenjala, da je s psihološkega vidika delo z žensko ekipo zahtevnejše, medtem ko so dekleta veliko bolj dosledna in željna pridobivanja novih veščin in znanj. Na sploh smo se večkrat pogovarjali o razlikah med ženskim in moškim nogometom iz trenerske perspektive. In skozi te pogovore sem zaključila, da že res, da so mere igrišča enake, žoga okrogla in na igrišču v obeh primerih 22 igralk oz. igralcev; obstajajo pa neke razlike, ki jih želim preveriti v praksi. Prišla sem v novo okolje, kjer me v nasprotju z ženskim nogometom igralci in tudi ostali ne poznajo oz. me poznajo v neki drugi vlogi (v tej ligi sem namreč zadnjih pet sezon bila delegatka na tekmah). Vse, kar pričakujem od ekipe, si bom morala zgraditi sama; spoštovanje igralcev, konec koncev nezanemarljivo, tudi gledalcev in vseh ostalih akterjev, ki so vpleteni v tekmovanje. In predvsem igralci so pomemben del te zgodbe in tudi oni morajo »predelati« to, da jih trenira ženska. Odzivi po prvem treningu so pozitivni, vem pa, da me čaka obdobje nenehnega dokazovanja, kar me bo pa dodatno izoblikovalo. Trener si mora postaviti cilj in se truditi doseči ga z delom na igrišču in pritiski so sestavni del tega. Ali si jih postavljaš sam, ali ti jih postavlja okolje, v katerem deluješ. Definitivno se zavedam, da sem stopila iz cone udobja, po drugi strani pa lahko s korektnim, strokovnim pristopom neki novi skupini ljudi dokažem in pokažem, da smo tudi ženske strokovno usposobljene trenerke in da naše sposobnosti vodenja niso nič manjše od moških. Če se spomnim svojih začetkov igranja nogometa in to primerjam s položajem ženskega nogometa v družbi danes, vidim ogromen napredek, ki se je zgodil v tem času v dojemanju žensk na nogometnih igriščih. In ta napredek je zasluga vseh, ki so vztrajali v tem športu zaradi ljubezni do nogometa. Skozi zgodovino so se družbene norme nenehno spreminjale in tudi ženske v nogometu imamo vedno več prostora. In prav je tako.“
Tekst: D.P.
Foto: Nzs.si