Malokdaj so športniki tako zgovorni, kot mladi reprezentančni čuvaj mreže, komaj 21-letni Nejc Vidmar. Sicer strasten navijač Barcelone, ki mu, kot Ljubljančanu na začasnem delu v Domžalah, srce malce hitreje utripa tudi ob Olimpiji, točno ve, kaj hoče. Od 11. prvenstvenega kroga je zasidran med domžalskimi vrati, kjer je ubranil številne poskuse nasprotnih moštev. Kljub svoji mladosti, nogometaš, zapisan igrišču ob Kamniški Bistrici upa, da bo zaigral tudi v tujini. Kot pravi sam, je od nekdaj želel biti nekaj posebnega, kar ob snidenju z njim opazi tudi sogovornik. Trdno na tleh in z jasnimi cilji krmari na svoji športni poti proti velikim ciljem. O njih pa, ko bo malce starejši, pravi.

Si član mladinske reprezentance. Verjetno je želja, da bi kdaj zaigral za člansko izbrano vrsto.

Tu bo vedno prisotna želja, nenazadnje vsak športnik trenira za kaj takega. Na meni je, da dobro treniram, potem pa bomo videli, če se mi bo kdaj uresničila želja. Tihe sanje vsekakor obstajajo.

Je to največ kar lahko športnik doseže v svoji karieri?

Vsekakor je reprezentanca eden od vrhuncev kariere, vendar se mora dopolnjevati z klubskim statusom. Če ne igraš vidne vloge v klubu, potem se težko prebiješ do izbrane vrste. Najbolje je, če posamezniku uspe obe vlogi nekako združiti.

Kolikšna pa je konkurenca med vratarji? Nenazadnje ekipa potrebuje enega kakovostnega čuvaja mreže, nogometašev na ostalih pozicijah pa bistveno več.

Med vratarji vlada morda še največja konkurenca, saj se borimo za eno in edino mesto na igrišču. V članskih ekipah lahko v posameznem klubu za prvega vratarja kandidirajo tudi štirje vratarji. Samo predstavljate si lahko kako prisotna je želja vsakega izmed nas po tem, da stojimo pred svojim golom.

Kaj pa je sicer odlika dobrega vratarja? Kaj mora imeti?

Vsak vratar ima neke prednosti in seveda tudi slabosti. Vsako slabost skušaš popraviti ali pa jo nekako izničiti z dobrimi lastnostmi. Velikokrat slišim da mora biti vrhunski vratar v višino meriti najmanj 190 cm. Sam se s tem ne strinjam, saj najdemo v svetovnem vrhu tudi vratarje ki so nekaj cm nižji od te 'magične' meje. Vse to se da nadoknaditi z eksplozivnostjo in odrivom in ravno na tem bom sam moral še veliko postoriti. Druga zelo pomembna stvar pri vratarju pa je igra z nogo. Tu je pomembno, da se ta element začne trenirati že zelo zgodaj, v mlajših selekcijah. Velikokrat mi je kar malo žal, da se nisem z nogometom začel ukvarjati prej (začel je z 12. leti op.p.).

V spomladanski del prvenstva ste krenili odlično – nasmiha se vam celo pokalna lovorika, nasproti bo stal močan Maribor, ki je, po videnem na zadnjem dvoboju v Ljudskem vrtu, premagljiv.

Če se ozrem nazaj, zgleda zares lepo. Uspela nam je lepa serija, vendar smo bili že v velikih težavah (npr. po prvenstveni tekmi z Dravo). Še vedno imamo lepe možnosti za napredovanje na prvenstveni razpredelnici, v pokalu pa nas čaka tekma v Mariboru z domačini. Tam bo možno prav vse. Ekipa, ki bo ostala zbrana do konca tekme, bo imela toliko večje možnosti za slavje. Upam da to seveda uspe nam.

Kako je nogometašu igrati v hramu reprezentančnega nogometa, v Ljudskem vrtu?

Seveda je malce drugače, vendar ko se tekma začne, ni več časa za razmišljanje. Je pa vsekakor lepše igrati na takšnih stadionih, zato še toliko bolj čakam na dan, ko bom lahko zaigral na stadionu v Stožicah.

Kakšna je razlika med igro v Domžalah in pred tem, ko si igral še za Krim in Olimpijo?

Velika. Pri Krimu sem igral še v kategoriji mlajših in starejših dečkov in vse skupaj vzel kot dobro zabavo. Pri Olimpiji sem igral pri kadetih in tudi takrat še nisem slutil, da bom čez nekaj let imel priložnost igrati v prvi ligi. Nato sem po razpadu Olimpije odšel v Domžale, kjer pa sem začutil, da mi morda nekoč uspe preskok v člansko kategorijo. V Domžalah bi lahko rekel da sem začel s tistim pravim garanjem za uspeh. Moram pa dodati da gre vsem trem klubom zahvala za to, kar sem dosegel do sedaj. Upam, da nisem rekel še zadnje.

Lahko bi rekli, da si otrok Domžal, saj je to tvoj prvi klub v članski konkurenci, zvestobo pa si mu obljubil še za štiri sezone.  Kako je prišlo do tega?

Mislim, da je to edina prava poteza v tem trenutku, saj se v Domžalah odlično počutim. Verjamem, da lahko s to ekipo dosežemo še marsikaj. Prvi dokaz je že tu – finale pokala. Želim si dobro trenirati in nabirati izkušnje. Imam idealne pogoje za trening in hudo konkurenco. Samo tako lahko napredujem in dosežem kaj več. Seveda želja vsakega je tudi tujina in reprezentanca. S trdim delom, zakaj pa ne?

Kateri trener ti je do sedaj dal največ oz. od katerega si se največ naučil?

Izpostavljati bi bilo morda malce nehvaležno do tistih, ki jih ne bi omenil, vendar vseeno moram omeniti dve osebi, brez katerih ne bi prišel do te točke, kjer sem sedaj. Brane Švarc pri Krimu, ki me je sploh navdušil za nogomet in mi odprl vrata za napredovanje pri Olimpiji in kasneje v Domžalah. V Domžalah pa sem se daleč največ naučil in se še vedno učim pri Filipu Filipovskemu. Gre za trenerja, ki je skozi svoj proces treninga vzgojil mnogo odličnih vratarjev.

Kateri vratar je tvoj vzornik? Zakaj in kaj on ima, pa tebi manjka in si želiš?

Tu moram vsekakor omeniti Dejana Nemca. Z njim sem imel možnost trenirati slabi 2 leti in se od njega marsikaj naučiti. Imel je velik vpliv name. Ima določene lastnosti, ki jih lahko dobiš le z izkušnjami. Predvsem tu mislim na komunikacijo z igralci. V svetovnem merilu pa v tem trenutku občudujem Samirja Handanoviča in Huga Llorisa.

Je v slovenskem nogometnem prostoru zate atraktivno še katero moštvo, ali pogled raje usmeriš v tujino?

Že od nekdaj gojim neka posebna čustva do Olimpije. Gleda na to, da sem Ljubljančan, tega nikoli nisem skrival. Seveda bi bila čast igrati za zelene, vendar v tem trenutku ne razmišljam o tem, saj me zanimajo samo Domžale. O tujini pa je morda še prezgodaj na veliko razmišljati. Moram 'odbraniti' še kar nekaj močnih ligaških tekem, da bi lahko začel na glas razmišljati o tem. Želja pa je seveda vseskozi prisotna.

Kateri tuji dres pa bi želel obleči?

Klub za katerega navijam v tujini je sicer Barcelona, vendar za nogometaša iz 'majhne' Slovenije je skoraj nemogoče zaigrati za takega velikana. Vendar nič ni nemogoče. Nikoli ne reci nikoli. Tujina je še daleč, zato se skušam osredotočati na vsako tekmo posebej.

Nosiš številko 41, kar je dokaj neobičajno za vratarja, ki imajo ponavadi enice. Je za tem kakšna zgodba?

V življenju sem hotel vseskozi biti nekaj posebnega. Zato tudi sem si izbral tudi tako številko, ki pa ima pomen, ki bi ga rad zadržal zase. Morda bom z 41-imi leti zaključil športno pot.

Se spomniš kakšne svoje dobre obrambe?

Se, vendar sčasoma tudi to zbledi. Skušam pozabiti tisto, kar je bilo in se osredotočiti na prihodnost in s tem tudi nove tekme.

Kaj razmišljaš v trenutku, ko nasprotnik proti tebi sproži strel?

V trenutku, ko nasprotnik udari, ni časa za razmišljanje. V glavi je samo misel, kako žogi preprečiti pot v gol.

Kako pa je, ko sodnik dosodi najstrožjo kazen ali pa pri prostem strelu z bližine – na kaj si pozoren takrat? Med tabo in napadalcem takrat ni soigralcev, ki bo pomagali preprečiti zadetek.

Moram reči, da imam 11-metrovke kar rad. Tam vratar nima nič za izgubiti, medtem, ko igralec lahko izgubi vse. Seveda to ne pomeni, da si želim, da sodnik na vsaki tekmi dosodi najstrožjo kazen. Pri prostih strelih pa obstajajo neka nepisana pravila katerih se mora vratar držati in poskušati ubraniti strel. Toliko bolj srečen sem, če žogo na poti proti golu ustavi 'živi zid'.

Kakšni pa se ti zdijo nasprotniki slovenske članske izbrane vrste v Južni Afriki?

Težki, vendar nihče ni nepremagljiv, Tudi Anglija. Pustimo se presenetiti.

Spremljaš še kateri drugi šport poleg nogometa?

Spremljam skoraj vse športe, ki se jih da spremljati, tako na televiziji, kot v živo. Od košarke, hokeja pa do formule 1 in ameriškega nogometa.

Zakaj si se sploh odločil za nogomet? Si se kdaj preizkusil v katerem drugem športu?

Nogomet sem izbral morda zaradi evforije okoli eura 2000 in svetovnega prvenstva 2002. V osnovnošolskih letih pa sem se ukvarjal z vsemi možnimi aktivnostmi, kar mi še danes včasih pride prav.

Tekst: Andreja Potočnik

{{ChunkLikeIt}}