Pred dnevi ste si lahko prebrali pogovor z Darkom Milaničem, trenerjem Maribora, tokrat pa vam ponujamo nov intervju s prvakom. Miha Žnidaršič je bil spomladi del strokovnega štaba kranjskega Triglava, v taboru katerega so se po zadnjem krogu mladinskega prvenstva veselili naslova državnega prvaka.

Orli, ki so v preteklosti že večkrat posegali po uspehih v mladinskih kategorijah in slovenskemu nogometu dali tudi nekaj reprezentantov, so si naslov mladinskega državnega prvaka priigrali še drugič v zgodovini kluba, pri obeh slavjih pa je sodeloval tudi naš sogovornik. Leta 1997 je bil del izjemno talentirane generacije s kasnejšimi reprezentanti, točno dve desetletji zatem pa je mladim upom Triglava do vrha lestvice pomagal v drugačni vlogi. Razplet sezone je bil izjemno razburljiv, saj je o naslovu odločal zadnji krog, še več, za naslov sta se v Kranju udarila neposredna konkurenta. Domžale so po kranjskem slavju in golu Žige Ovseneka potegnile krajšo in krono predale Kranjčanom.

V Kranju ste se letos veselili dveh lovorik. Člansko moštvo je pričakovano slavilo v 2. SNL, je bil naslov mladinskega državnega prvaka v ostri konkurenci kljub vsemu večje presenečenje?
Naslov je bil manjše presenčenje, a smo vedeli, da je generacija izjemno talentirana, saj je bila najboljša že v konkurenci do petnajst let. Zavedali smo se, da lahko konkuriramo za vrh lestvice. Morda ne za prvo mesto, saj imata Domžale in Maribor ekipo kot celoto morda še boljšo, a na koncu se je izšlo nam. Zadnjih pet krogov smo odigrali vrhunsko in, pošteno povedano, zasluženo slavili.

Mladinski selekciji ste se pridružili pozimi. Je bilo težko stopiti v čevlje Erika Kržišnika?
Po eni strani je bilo težko, saj je bil to zame velik izziv, a tudi naloga, da mesto po jesenskem delu sezone zadržim in skušam z ekipo ustvarjeno morda še nadgraditi. Bilo je malce lažje, ker sem večino fantov poznal in nekatere med njimi tudi že treniral. Ni pa bilo lahko, še posebej na začetku, ko smo se v prvem mesecu še malce lovili. Prva dva rezultata nista bila najboljša, čeprav je bila igra na nivoju. Pozimi so nas malce zdesetkale poškodbe in bolezni, a koncu je steklo in izšlo se je odlično.

Članska ekipa se je lahko pohvalila z učinkovitim napadom in trdno obrambo. Kakšno igro ste gojili z mladinsko selekcijo?
Všeč so mi trenerji, ki gojijo napadalno igro. Morda zadnja tekma ni bila takšna, saj smo potrebovali točko za piko na i, a smo praviloma igrali zelo napadalno. Ustvarjali smo si veliko priložnosti, saj so tudi igralci takšni, da bi jih težko prepričal v karkoli drugega kot napadalno igro.

Napadli ste iz ozadja, še dva kroga pred koncem sezone se je zdelo, da bo naslov romal v Domžale ali Maribor. Je bilo zaradi tega lažje napasti lovoriko?
Zagotovo je lažje napadati kot braniti. Iskreno povedano, niti nismo bili pod takšnim pritiskom kot Domžale ali Maribor, kjer je osvojitev naslova naloga oziroma cilj. Naš cilj je bil, da ostanemo čim višje, med najboljšimi tremi moštvi. Po spodrsljaju v Novi Gorici, ko smo si ustvarili veliko priložnosti, a nato ob koncu tekme prejeli zadetek, smo se s fanti pogovorili in sklenili, da bomo postali prvaki, če nanizamo pet zmag. To se je tudi uresničilo, zmagali smo petkrat zapored in slavili.

Je bilo veselje ob lovoriki še večje, ker ste si ga zagotovili v »finalnem« dvoboju, v tekmi z neposrednim konkurentom?
Že pozimi, ko sem se pridružil ekipi, sem ob pogledu na razpored in lestvico dejal, da lahko pride tudi do scenarija, ko bo o prvaku odločala zadnja tekma. Na koncu je bilo res tako. Tekma z Domžalami je bila pravi praznik, zbralo se je veliko gledalcev, spodbujala nas je tudi navijška skupina Small Faces. Bilo je vrhunsko, tudi naša igra je bila na nivoju. Odigrali smo pametno, zmagali in postali mladinski prvaki. Zagotovo je bilo veliko slajše slaviti po tekmi proti neposrednemu konkurentu. Prisotna so bila tudi čustva, ni manjkalo solza med igralci in strokovnim štabom.

Polne tribune so verjetno ponesle tudi vaše varovance?
Zagotovo. Igralcem sem pred tekmo dejal, da ne potrebujejo strokovnega štaba. Polna tribuna in tekma na odlično pripravljenem osrednjem igrišče sta bila velik motiv. Fantje so kljub nekaj odsotnim nosilcem igre odigrali vrhunsko in dali vse od sebe.

Je bila tudi zaradi pomembnosti zadnje tekme sezone priprava na obračun z Domžalami drugačna kot ponavadi?
Lahko rečemo, da je bila priprava drugačna. Celoten teden smo veliko delali tudi s pomočjo kadetske ekipe, ki je na treningih igrala na podoben način kot Domžale. Obenem smo bili prisiljeni v drugačno pripravo, saj smo morali v zadnji tekmi zamenjati tri igralce, moštvu sta se pridružila tudi dva kadeta. Bilo je drugače, več smo delali na taktičnem področju in se prilagajali tekmecu, kar je bilo logično, saj smo za potrditev naslova potrebovali zmago ali neodločen izid z največ dvema zadetkoma. Zadnji teden je bil malce drugačen, sprostili smo se, dobro spočili in se tudi dobro pripravili.

Je naslov mladinskega prvaka vrhunec strategije, ki ste jo v klubu postavili pred nekaj leti?
Klub se je v zadnjih letih stabiliziral. Nekaj let nazaj so talentirani igralci pogosto odhajali v Bravo, Domžale ali Maribor. Zadnji dve leti je večina nosilcev igre ostala, dobro smo selekcionirali ekipo in zadržali pomembne igralce. Tudi na ostalih področjih je Triglav naredil korak naprej in lahko rečemo, da je naslov nekakšen vrhunec, vendar tudi iz ozadja prihajajo dobre generacije. Za mladinski pogon Triglava se ni potrebno bati in v bližnji prihodnosti se bomo še veselili kakšnega naslova.

Bili ste del mladinskega moštva, ko je Triglav prvič postal mladinski prvak, zdaj, ko se je to zgodilo še drugič, ste v drugačni vlogi.
Mineva dvajset let, ko smo osvojili naslov mladinskega prvaka. V takratni generaciji so bili med drugimi prisotni tudi Oliver Bogatinov, Adnan Čustović, Jalen Pokorn, Aleksandar Radosavljević in drugi. Ko se danes ozrem nazaj, lahko povem, da je bila mladinska liga gleda na vsa ta imena vrhunska. Tedaj smo naslov prvaka osvojili že nekaj krogov pred koncem, letos je bilo malce drugače.

Kako dojemate prvi in drugi naslov, je kateri bolj pri srcu?
Od prvega naslova je sicer že precej let, vendar se mi za drugi naslov zdi, kot da nam je uspel večji dosežek. Generacija izpred dvajsetih let je bila tako suverena in kakovostna, da je bila osvojitev naslova skorajda samoumevna, tudi zaradi igre in poteka prvenstva. Letos naslov ni bil pričakovan, o prvem mestu je odločala zadnja tekma, zato to lovoriko dojemam še nekoliko večjo kot tisto pred dvema desetletjema.

Se Triglav, ki je v mladinskem nogometu lovorike redno pobiral predvsem ob koncu minulega in v začetku aktualnega stoletja, z naslovom mladinskega prvaka vrača na pota stare slave?
Upam, da bo tako. V prvi vrsti je potrebno zadržati domače fante in pripeljati najboljše gorenjske upe, da ne odhajajo v druge klube. Včasih je bila praksa, da so največji gorenjski talenti sami prišli v Triglav, danes pa je drugače. Tudi Domžale mlade nogometaše pobirajo na Gorenjskem, enako velja za Bravo in Maribor, ki imajo službe za spremljanje mladih upov. Težje je največje talente pripeljati v Triglav, vendar se v klubu dobro dela, treningi so kakovostni, pogoji so odlični. Nadejam se, da bomo nadaljevali z uspehi, saj so tudi prihodnje generacije zelo talentirane.

Koliko zaslug in podlage za letošnji uspeh pa ima prenova strategije in delovanja mladinske šole pred nekaj leti?
Mislim, da je to izjemna podlaga. Triglav iz šol po Gorenjski pripelje ogromno otrok. Zagotovo se v šolah na Jesenicah, v Škofji Loki, Bledu in okolici skriva kakšen talent. Če ga uspemo najti in izbrusiti, je to stvar, ki pripomore k osvajanju kadetskih in mladinskih lovorik. Veliko je domačih fantov, podlaga je dobra. V programih se dela kakovostno in množičnost v nogometni šoli zagotovo da tudi več talentov in konkurenčno ekipo.

V preteklosti ste že delovali v članskem moštvu in pomagali Siniši Brkiću, ki vam je spomladi »ukradel« nekaj mladincev in jih priključil tudi prvi ekipi. Je bila to oteževalna okoliščina ali dodatno sredstvo za motivacijo varovancev?
Dejal bi, da je bilo to sredstvo za motivacijo. Morda mi je bilo težje, ko mi je kakšen igralec manjkal na treningu in nismo bili popolni, vendar so bili igralci, ki so bili priključeni članskemu moštvu, še bolj motivirani. Še več so dali od sebe, to so vzeli kot dodaten motiv, saj so se v mladinskih tekmah še bolj dokazovali. Ni bilo tako, da bi zaradi vadbe s člansko ekipo igranje mladinskih tekem jemali kot nekaj manj vrednega. Fantje so pokazali še več in to je bil posledično tudi plus za celotno mladinsko ekipo.

Med tistimi, ki so se prebili v člansko moštvo, je tudi David Zec, ki je postal prvi nogometaš rojen po začetku leta 2000 z golom v eni od prvih dveg lig.
David je močno napredoval. Sam se ga treniral že v selekciji do petnajst let in že takrat je kazal odlične igre. V zadnjih dveh letih se je razvil v vrhunskega igralca. Ima še nekaj pomanjkljivosti, saj ne smemo pozabiti, da je star šele sedemnajst let. Razvija se odlično, s pravim treningom in odnosom pa lahko postane odličen nogometaš, kar je letos že dokazal. Tudi v članskem dresu je pokazal veliko mirnosti, odigral odlično in med drugim dosegel enega od odločilnih zadetkov za zmago v 2. SNL.

Zec je bil klub mladosti eden od nosilcev igre mladinske ekipe. Niste imeli težav s tem, ko ste vlogo nosilcev igre namenili nogometašem rojenim v letu 1999 in 2000.
To je bila ena najboljših potez prejšnjega trenerja Kržišnika in Siniše Brkića, tako za igralce same kot za moštvo. David Zec in Egzon Kryeziu sta se priključila mladinski ekipi, v tej sezoni pa sta močno napredovala. Mladinsko prvenstvo je še stopnička višje in zdi se mi, da v kadetski ligi ne bi tako veliko pridobila. Ne zaradi tega, ker kogarkoli podcenjujem, vendar sta med starejšimi fanti in ob večjih zahtevah glede fizike in tempa igre še bolj napredovala. To je bil velik plus, kar je vidno tudi pri tem, da sta nosilca igre v reprezentančni selekciji. Imamo še nekaj talentov, ki bi še lahko bili priključeni mladinskemu moštvu, a morda ne bi igrali toliko, zato so ostali med kadeti.

Ne smemo pa pozabiti tudi na razlik med kadetskim in mladinskim prvenstvom. Igra v kadetski ligi je kljub vsemu bolj odprta, v mladinski konkurenci pa je tudi več poudarka na taktiki.
Res je, veliko poudarka je na taktičnem področju, igra je hitrejša, še večje pa so zahteve glede fizike. Egzon in David sta brez težav konkurirala za igranje v mladinski ligi, česar večina kadetov še ni sposobna. Fizični vidik je izjemno pomemben, veliko več je taktike, tako glede obrambe in napada. Tudi igralci so starejši, hitreje dojemajo in se lažje učijo.

Ko sva ravno pri učenju. Kaj trofeje pomenijo in prinašajo za razvoj mladih nogometašev?
To jim mora biti motivacija za prihodnost, še posebej za tiste, ki prehajajo med člane. To je tudi dobra referenca za kakšen prestop. Lažje je priti do prestopa, če si mladinski prvak, kot pa če si zasedel mesto na sredini lestvice. To bo plus v njihovih karierah, za katere upam, da jih bodo še razvijali. Menim, da bo naslov pozitivno vplival na mlade nogometaše.

Kaj lovorike pomenijo vam, ki delujete v mladinskem nogometu?
Gre za potrditev, da sem dobro delal in da so principi pravilni. Kot sem že dejal, sem se kot pomočnik trenerja Brkića veliko naučil. Prostora za učenje je tudi pri meni še ogromno, je pa naslov dobra odskočna deska in potrditev dosedanjega dela ter velik motiv za prihodnost.

V preteklosti ste delovali tudi v mlajših klubskih selekcijah. Če primerjate delo z mladinci ali pa še mlajšimi nogometaši ... z leti in tegobami, ki jih prinaša odraščanje, verjetno tudi vzgoja in prenašanje znanja postaja vse večji izziv?
V končni fazi je delo z mladinsko ekipo najlažje ali pa najtežje. Veliko je odvisnega tudi od karakterja fantov. Z nekaterimi posamezniki je delati lažje, potrebni so različni pristopi. Biti moraš pedagog, trener, skorajda starš. Veliko sem delal po principu članskega trenerja Brkića, od katerega sem se v enem letu ogromno naučil. Lepo je delati z mladinci, še posebej s selekcijo, ki je zelo talentirana.

Kako pa na prenašanje znanja koristijo igralske izkušnje?
Ne morem se pohvaliti, da sem bil vrhunski prvoligaški igralec, saj sem igral na nižjem nivoju. Veliko sem se naučil od Siniše, če že nisem igral, pa sem bil del članskega moštva Triglava, ko je bil le-ta v prvoligaški konkurenci. Nekaj izkušenj imam, zato jih lahko tudi prenašam na svoje igralce. V mladinski selekciji so igralci večinoma že »narejeni« in je tako najbolj pomemben pravi odnos, motivacija. Mlad igralec mora verjeti vase in v svoje sposobnosti. Ni več toliko učenja, mladinci imajo že dovolj znanja, je pa za trenerje pomembno, da jih motiviramo in usmerjamo. Čeprav nisem veliko igral na prvoligaškem nivoju, jim lahko tudi sam prenesem nekaj znanja.

In če za konec pogledamo še v prihodnost, kakši so načrti Triglava?
Cilji članskega moštva so povezani s prvoligaškim obstankom, sam pa prevzamem selekcijo do petnajst let. Vse igralce želimo zadržati v Triglavu in še naprej delati tako. Triglav je znana mladinska šola, ki vselej meri na visoka mesta. Morda v zadnjih letih nismo bili povsem v vrhu, vendar je letošnja sezona dala dobro potrditev. Kadetska ekipa je imela zelo dober pomladanski del sezone, selekcija do petnajst let je bila tretja v zahodni skupini. Ni se potrebno bati in tudi rezultati ne bodo izostali.

Avtor: PDo
Foto: NK Triglav