27-letni Primorec je pred začetkom letošnje sezone razburkal javnost s svojim prestopom v AC Milan, a odzivi niso bili samo pozitivni. S svojimi predstavami v rdeče-črnem dresu pa je kmalu prepričal še največje dvomljivce. Ob koncu leta je na tekmi proti Kanadi ponovno oblekel tudi reprezentančni dres, že 65-ič. O tem in še marsičem je spregovoril v pogovoru.
Valter, začniva pri reprezentančni zgodbi. Kvalifikacije za SP 2014 so zaključene, Sloveniji se na koncu ni uspelo uvrstiti v dodatne kvalifikacije. Kakšen je tvoj pogled na celoten kvalifikacijski ciklus?
Začetek je bil slabši od pričakovanega, predvsem, ker smo imeli na papirju lažje nasprotnike. Enostavno se stvari niso poklopile kot bi se morale in to smo na koncu tudi plačali.
Zaradi težav s poškodbami na večini tekem nisi zaigral. Kako si zadovoljen s svojimi nastopi?
V bistvu sem odigral polovico tekem, saj sem se poškodoval že na drugi tekmi. Z nastopi sem zadovoljen, vendar bi lahko bilo tudi bolje. Žal moj status v klubu ni bil najboljši, to pa se je potem poznalo tudi v reprezentanci.
Po prihodu Srečka Katanca na selektorsko mesto so se nekako obrnili tudi rezultati. Kaj se je spremenilo?
Pridobili smo določeno mero discipline, s katero se nam je uspelo na koncu približati nasprotnikom. Na koncu nam je sicer zmanjkalo nekaj sreče, na roko pa nam niso šle niti poškodbe igralcev.
Kako je bilo zadnji dve tekmi spremljati s strani, po televiziji?
Občutki niso bili najlepši, predvsem zaradi tega, ker bi raje pomagal na igrišču. So pa fantje pokazali, da imamo dovolj kvalitetnih igralcev, s katerimi lahko tekmujemo proti vsakemu nasprotniku.
Selektor Katanec je po zaključku ciklusa pričel s formiranjem reprezentance za prihajajoči ciklus, kvalifikacije za EP 2016 v Franciji. Kakšne so želje pred žrebom? V kvalifikacijah za EP 2012 je bila skupina težka, za SP 2014 pa vsaj po imenih nekoliko manj atraktivna. So imena nasprotnikov sploh pomembna?
Žreb nam bo namenil, kar nam pač bo. Pomembno je, da se ukvarjamo sami s sabo. Če bomo kvalifikacije pričakali dobro pripravljeni, s pravim pristopom, kar smo nakazali v zaključku pravkar zaključenih kvalifikacij, lahko posežemo po najvišjih mestih.
Kakšen je tvoj odnos s selektorjem Katancem? Kako bi ga primerjal s prejšnjimi selektorji?
Moj odnos s selektorjem je tak kot z ostalimi trenerji, ki sem jih imel. Vsak ima svoj način dela in prav je tako. Vsak skuša pomagati po najboljših zmožnostih. Nekaterim uspe, drugim žal ne.
Kako si gledal na Katanca, ko je Slovenijo prvič popeljal na EP in SP, in kako si se počutil v začetku leta, ko si izvedel, da prav on prevzema reprezentanco?
Bil sem še mlad fant in lepo je bilo videti člane tiste generacije, ki jim je uspela uvrstitev na tako velika in pomembna tekmovanja. Tudi oni so nam dali dodatno motivacijo za dobro in zavzeto delo.
S kom v reprezentanci preživljaš največ časa?
Večino prostega časa preživimo skupaj na kakšni kavi, kjer pa se družimo vsi, razen tistih, ki jim kava ni najbolj pri srcu. Če pa moram nekoga izpostaviti, je to Bojan Jokić, saj z njim preživljam tudi noči. (smeh)
Imaš kakšen ritual? Je kaj takega, kar moraš storiti pred tekmo?
Nič posebnega. Vsak igralec ima svoje navade. Jaz poslušam glasbo, saj mi ta omogoča, da se skoncentriram na tekmo.
V zadnjih mesecih si eden najbolj iskanih slovenskih reprezentantov. Uspel ti je sanjski prestop v AC Milan. Kako je prišlo do tega?
Zgodilo se je precej hitro. Šlo je za menjavo dveh igralcev, v kateri sem jaz iz Genove pristal v Milanu. Tam so mi ponudili priložnost igranja, ne glede na moje prejšnje sezone.
Takoj po prestopu, ta se je v medijih pojavil kot strela z jasnega, si se moral soočiti z neutemeljenimi kritikami in posmehovanjem o tem, da v Milanu ne boš niti blizu prvi ekipi. Kako si se soočil s tem in pa kakšni so bili tvoji občutki na prvem treningu Milana?
Sam se s tem nisem obremenjeval, ker pravzaprav kritik nisem niti poslušal. Pomembno je bilo, da sem ostal na realnih tleh, da sem delal tako kot v preteklosti in ko je prišla priložnost, sem bil prepričan, da mi bo uspelo. Že prvi prihod v Milanello me je navdušil.
Nam zaupaš, kaj je bila ena izmed prvih stvari, ki so ti jih po prihodu v Milano, povedali tamkajšnji trenerji?
Nič posebnega ni bilo. Nogomet se ni spremenil, ko sem prišel v Milano, so mi pa zaupali in mi dali priložnost, da se pokažem.
Kako se počutiš sedaj, ko si odigral deset tekem, dosegel dva zadetka in imaš v moštvu vedno bolj pomembno vlogo. Med drugim si odločil vsaj dve tekmi.
Seveda se počutim dobro, vendarle pa vem, da je pred mano še veliko dokazovanja. Uživam v igranju.
V Milanu nosiš številko 14. Je zadaj kakšna posebna zgodba? Koliko pozornosti nameniš izbiri številke?
Za mojo izbiro številke ni posebne zgodbe. Ob mojem prihodu je bila štirinajstica prosta in ker mi je všeč, sem jo izbral.
Kako izgleda dan nogometaša v Milanu?
Moj dan izgleda podobno kot v prejšnjih klubih. Mogoče imamo, ker smo nogometaši Milana, kakšen dan kakšno obveznost več. Sicer pa se stvari ne menjajo preveč.
Imate nogometaši Milana tudi sicer kakšne ‘ugodnosti’? Se ljudje na ulicah obračajo za tabo? Kako je živeti s prepoznavnostjo?
Italijani imajo radi nogomet, zaradi tega so nogometaši bolj zanimivi. Ampak naši dnevni so polni treningov, sponzorskih in klubskih obveznosti, zato ob napornem delavniku nimamo veliko časa za sprehode po mestu.
Ker se bližamo koncu leta, kakšne so tvoje želje za prihajajoče 2014?
Moje novoletne želje so kar klasične. Da bi bil zdrav sam, kakor tudi moja družina. Samo tako lahko dosegaš dobre rezultate. Vse ostalo bo prišlo z delom.
Tekst: NN/ Matjaž Krajnik
Foto: Ekipa
