Nogometna Slovenija je, vsaj kar se tiče članske reprezentance, v letu 2013 doživela pravi preporod. Srečko Katanec je po vrnitvi na klop izbrane vrste najboljše slovenske nogometaše potegnil iz začaranega kroga nezaupanja v lastne sposobnosti, slabih predstav in niza porazov. Državna A reprezentanca je letos odigrala deset tekem, od tega šest v kvalifikacijah za SP in štiri prijateljske; njen izkupiček pa je šest zmag in štirje porazi. Do zadnjega kroga kvalifikacij je bila Slovenija v igri za 2. mesto v skupini in uvrstitev v dodatne kvalifikacije, a se Katančevim izbrancem ni izšlo. Tako so zdaj vse misli že usmerjene proti začetku kvalifikacij za Evropsko prvenstvo 2016 v Franciji, ki se bodo začele septembra 2014. S selektorjem smo analizirali dogajanje v reprezentanci v iztekajočem se letu.
Kakšno je bilo vaše nogometno leto 2013?
V bistvu niti ni bilo kaj posebnega. Delo kot delo, njegove značilnosti so ves čas enake. Kvalifikacije za svetovno prvenstvo so za nami, vemo, kako so se končale. Priznam, da se nisem poglabljal v to, ali je vse to v redu ali ne. Statistika pove svoje, od šestih kvalifikacijskih tekem smo štiri zmagali in dve izgubili. Toda statistika nič ne pove o moči nasprotnikov. Če bi igrali proti drugim moštvom, bi bilo morda drugače. Toda tega ne bomo nikoli vedeli. Bistveno je, da sem v tem letu spoznal 90 odstotkov fantov, ki so na voljo, preostale sem preizkusil še na zadnji tekmi proti Kanadi. Med njimi sta denimo tudi Miral Samardžić in Dalibor Stevanović, ki že nekaj časa igra na kar visoki kakovostni ravni, zato sem želel preveriti, kako bi deloval v našem sistemu.
In kaj ste videli na zadnji akciji s tekmo proti Kanadi?
Zadovoljen sem s fanti, z njihovim pristopom in delom na treningih. Tekma proti Kanadi je razkrila, da nam bolj ustreza igra z enim napadalcem kot pa z dvema. Bilo je nekaj napak, videli pa smo lahko tudi nekatere dobre stvari. Vsekakor bom na naslednjih prijateljskih tekmah lahko še priključil fante, ki pomenijo neko dodano vrednost. Upam samo, da bodo v klubih redno igrali in da bodo zdravi. Nekaterim igralcem sem povedal, da morajo še veliko postoriti glede fizične priprave. Do začetka kvalifikacij za evropsko prvenstvo je še devet mesecev, torej imajo dovolj časa, da postorijo, kar je treba. Na voljo imajo dovolj časa, da so še boljši. Če hočemo biti septembra pravi, morajo trdo delati. Drugače pa si želim čim močnejših tekmecev na prijateljskih tekmah. Marca bomo morda igrali z Romunijo, ki bi bila tekmec po meri.
Kako doživljate vlogo selektorja, ko ste se po desetletju vrnili na klop slovenske reprezentance?
Moja vloga je praktično ista, toda nogomet se je le nekoliko spremenil. Seveda gre tudi za drug rod igralcev. Nogomet se je spremenil globalno. V prvi vrsti se mi zdi, da je zdaj odgovornost v igri ves čas skupinska, kolektivna. Včasih je bilo malce drugače. To je tudi generalna generacijska razlika. Nekdaj je bilo v igri več konkretnosti, zdaj pa je narava igre drugačna. Vsi kar nekoliko prelagajo odgovornost v igri.
Je tako težje biti selektor?
Raje imam konkretne stvari, čeprav igralec naredi napako. Če pa nekdo konkretnost odlaga, potem na koncu lahko samo opazujemo statistiko, kako je imel 100 podaj z 98-odstotno natančnostjo. Toda v konkretnem smislu je to vse skupaj nič. Drugi ima pa lahko na primer 5 podaj, od tega 22 zgrešenih, toda tri konkretne žoge, kar je drugače. Če bi s tako številnimi podajami brez konkretne akcije igrali v času, ko me je v jugoslovanski reprezentanci vodil Ivica Osim, bi ta zaspal na klopi. Ukazal bi, da naj za božjo voljo nekaj naredimo v igri.
Ali je potem brezupno iskati izrazitega vodjo v igri?
Ne, ne. Iščem dodano vrednost, kot je Kevin Kampl. On je eden redkih, ki vzame žogo in napada vertikalno. Naredi višek v igri, gre v dvoboj ena na ena. Danes kaj takšnega pogrešamo celo pri Barceloni. Če ima njen igralec pred sabo nasprotnika, ga ne bo preigraval. Raje bo žogo podal najbližjemu soigralcu in potem ta naprej do naslednjega vse do onemoglosti. V ekipah, kot je Slovenija, kjer nimamo toliko zelo tehnično usposobljenih igralcev, potrebuješ to konkretnost, zadetek, preigravanje, višek ... Kampl je primer igralca, ki to zmore. Takšnih je danes malo.
Torej najpomembnejši korak je storjen, fante ste spoznali.
Ja, to je toliko bolj pomembno, ker imamo na voljo zelo malo tekem do začetka kvalifikacij za evropsko prvenstvo septembra prihodnje leto. Skupaj bomo zagotovo še marca za eno tekmo in potem junija za dve. To je katastrofa, časa za skupno vadbo je premalo. Zato je bila tako zelo pomembna tudi zadnja tekma s Kanado. Seveda imam v glavi okostje moštva, toda tudi drugi bodo dobili svojo minutažo in jo bodo morali dobro izkoristiti.
Večjih presenečenj torej ne bo?
Seveda ne. Mi bomo odigrali še tri prijateljske tekme, toda po dveh v juniju bo nadvse pomembno, v kakšni formi bodo igralci, kakšen status bodo imeli v svojih klubih, kaj bodo počeli čez poletje. Če bodo septembra Birsa, Iličić, Kampl in ostali nosilci prišli na začetek kvalifikacij v dobrem stanju in bom imel na voljo 15, 16 igralcev, bo vse v redu. Če bom imel sladke skrbi komu dati prednost v prvi postavi in koga hraniti za nadaljevanje tekme, bo vse v redu. Če pa bo tako kot zdaj, potem smo na istem, ničesar ne bomo mogli jamčiti.
Neposreden dotok igralcev iz mlade reprezentance je prav tako zelo omejen.
Pri tem ne smemo biti niti preveč niti premalo kritični. Zakaj je tako, je stvar kakovosti in čisto nič drugega. Samo v nekaj primerih lahko govorimo o tem, da je določen igralec v nemilosti klubskega trenerja. Vse ostalo je borba na igrišču, dokazovanje na treningih. V tej luči imajo težave Vučkić, Lazarević in še mnogi drugi mladi igralci, ki so v tujini. Vse je stvar kakovosti. Pojavijo se primeri, ko hočejo nekateri skozi medije doseči, da mladi dobijo priložnost v A reprezentanci. Meni kaj takšnega sploh ne bi bilo težko storiti, če bi igralec imel minutažo v svojem klubu v tujini. Včasih si pri 19 ali 20 letih pač igral v članski konkurenci. Zdaj pa so mnogi še kar naprej v kategoriji nadarjenih pri 21, 22, 23 letih. Pa kakšen talent neki? Imaš fizično, taktično ali tehnično kakovost in igraš, ne glede na to, koliko si star.
Za mlade je pri tem verjetno oteževalna okoliščina kakovost slovenske lige. Kaj menite o njej?
Na nek način danes vse povezujemo z denarjem. Toda niti včasih ni bilo denarja, pa so mladinski pogoni funkcionirali in so zato mladi igralci do članskega moštva prišli na zadovoljivi kakovostni ravni, torej s sposobnostmi, ki so jih potem samo še nadgrajevali. Zato ne razumem, da pri nas na tej stopnji igralci niso dovolj fizično pripravljeni. Nočem iti v podrobnosti, ker ne vem natančno, kaj in kako delajo v klubih. Ne vem, ali je problem v obdobju od 15. do 18. leta, ko je potreben poudarek na fizični pripravi in teku. V slovenskem prostoru tako sploh ne vidimo ekstremno hitrega igralca. Nekoliko izstopa Damijan Bohar, ki ima dodano vrednost, toda v Evropski ligi ima že težave s tekmeci. V reprezentanci iz mojega prvega mandata so bili zelo hitri Džoni Novak, Mladen Rudonja, Robi Englaro, Milan Osterc. Danes niti približno nimamo toliko hitrih fantov. Ne vem, ali je to pomanjkanje hitrosti pogojeno z genskimi značilnostmi v naši regiji.
Kdo od članov današnje izbrane vrste v sebi skriva največji še neizkoriščeni potencial?
V prvi vrsti je to Kampl, ki bo zagotovo še strahovito napredoval, sploh če bo igral v še močnejši ligi kot je avstrijska. Glede na to, kar sem videl na letošnjih tekmah, sem štejem tudi Brečka, čeprav je že dolgo v reprezentanci. On lahko in mora odigrati na še višji ravni. Proti Norveški je pokazal predstavo, kot bi jo pri njem želel videti vsakič. Torej gre za naš sistem 4-4-2, ko igramo doma proti ekipam, ki se zaprejo. Takrat potrebujemo zadnje bočne igralce, da prebijajo po boku in ustvarijo prostor. Vendar ne smatrajte to kot kritiko Brečka. On ima takšne sposobnosti, da lahko to od njega pričakujem in ga pri tem spodbujam. Na moji prvi tekmi po vrnitvi proti BiH je Brečko odigral navdušujoče v sistemu 3-5-2, čeprav smo izgubili. Morda se je v tej postavitvi počutil bolj svobodnega, vsekakor pa me je prijetno presenetil. Toda po drugi strani je treba upoštevati, kakšno vlogo v igri ima v Kölnu, kjer težko pride v ospredje in pošilja predložke. Na nekaj treningih v reprezentanci je težko spremeniti njegov način igre iz kluba. Ob omenjenih je še velik potencial v Kurtiću, ki lahko prav tako še zelo napreduje. Vsi igralci pa imajo še veliko rezerve pri pravočasni agresivni reakciji, torej da so v pravem trenutku blizu nasprotniku in v bloku. Po drugi strani pa ne smemo delati tveganih potez v napadu in zvezni vrsti ter moramo znati pravočasno zadržati žogo, da si lahko branilci oddahnejo in strnejo vrste. Temu lahko rečem tudi odgovornost v igri in tu imamo kot moštvo še veliko manevrskega prostora.
Še pred naslednjimi pripravljalnimi tekmami bo žreb kvalifikacijskih skupin za EP 2016, ki ga nogometna Slovenija že nestrpno pričakuje.
Tako je. Zelo me zanima, kakšna bo naša skupina. Pred žrebom ne morem nič govoriti na pamet. Tudi po žrebu morda katera od reprezentanc v naši skupini marsikomu ne bo pomenila kaj posebnega, je pa lahko strahotna mina. Takšnih reprezentanc je čedalje več. Zdaj se tudi ne bomo več dogovarjali o sporedu tekem, temveč bo že določen. Novi bodo tudi termini tekem, zato bo še težje delati. Dve tekmi si bosta sledili v razmaku treh dni, tako bo med njimi čas le za regeneracijo, ne pa za kakšen pravi trening. Še malo, pa bomo igrali kar prek računalnika. (smeh)
Tekst: NN/ Rok Tamše
Foto: Ekipa
