Še ne polnoletni napadalec ljubljanskega Interblocka, ki je svojo nogometno pot začel v Krškem, je že v krstni sezoni med prvoligaši z osmimi goli postal prvi strelec svojega moštva. Ob odličnih predstavah na nogometnih zelenicah pa 178 centimetrov visoki nogometaš navdušuje tudi kot učenec športnega oddelka gimnazije Šiška – pred nedavnim je dobil plaketo za uspehe na šolskem in športnem področju. Rekorder po številu zadetkov na eni tekmi – v mladinski selekciji jih je na enem srečanju zabil kar pet, je tudi član izbrane vrste do 19 let. Medtem, ko je kot sogovornik nekoliko sramežljiv, pa se na zelenici zanese na svojo desnico in brezkompromisno zadeva.
Po zmagi nad Mariborom v polfinalu Pokala Hervis vas je čakal nov nasprotnik v prvenstvu. Tokrat vam, kljub dosojeni enajstmetrovki, vratnici in zadetku v prepovedanem položaju ni uspelo slaviti.
Na začetku smo bili še malce zaspani. Mogoče je kriva utrujenost zaradi pokalne tekme. Trener nas je med polčasom dvignil in v drugi del tekme smo dobro krenili. Potem pa, najprej nismo zadeli enajstmetrovke, potem še vratnica. Nismo imeli sreče. Tudi ob svojem zadetku sem se veselil, stranski sodnik je že kazal, da je bil gol, nato pa … res škoda.
Tokrat, za razliko od tekme v Mariboru, niste delovali tako odločno, celo nekoliko nesamozavestno. Od kje takšna razlika?
Veliko je k temu prispevala utrujenost s pokalne tekme. Potrebno je tudi vedeti, da smo na Ljudskem vrtu igrali pred nekaj tisoč glavo množico, kar te ponese in da dodatne energije
Kako pa je igrati na stadionu, kot je Ljudski vrt?
Gre za adrenalin. Zagotovo je drugače igrati pred nekaj sto navijači, kolikor jih je tokrat sedelo na tribuni ali pa 7000 navijači, kot jih je napolnilo mariborski stadion. Razlika je velika in to vpliva tudi na igro. Bučno navijanje te ponese in zdi se, da imaš dodatno energijo, da si sposoben tudi nemogočega. Zagotovo drži, da so lahko navijači 12. igralec kluba.
V pokalu vas čaka samo še sklepno dejanje – finalni obračun z Luko Koper, proti kateri pa ste v 30. prvenstvenem krogu izgubili. Kako se nasprotnika lotiti tokrat?
Potrebno bo iti trdo v tekmo, čaka nas težak nasprotnik. Ključna bo motivacija, kjer se je potrebno maksimalno zbrati in na štajersko peljati po zmago. Upam, da se bodo tribune Ljudskega vrta, kljub temu, da Maribora ni v finalu, vseeno napolnile. Lepo bi bilo še enkrat zaigrati pred toliko ljubitelji nogometa.
Tvojo nogometni začetki segajo v drugo ligo, kjer si igral v Krškem, nato pa prestopil v prvoligaša. Kakšna je razlika med igro?
Definitivno gre za eno stopničko višje. Igra je hitrejša, tudi sam tempo je drugačen, igralci močnejši, pogoji za delo so boljši. Precej težje je igrati v prvi ligi. S svojo igro sem zadovoljen. Trudim se, da bi postal še boljši. Še vedno bi rad izboljšal točnost podaj, zadržal kakšno žogo več, izboljšal eksplozivnost in treniral na polno.
Če pogledamo klubsko lestvico strelcev, si po Dariu Zahori, ki ne igra več v Inteblocku, prvi strelec ekipe. Od kje ta strelska učinkovitost?
Že v mladinskih selekcijah sem tresel mrežo, nato se je v drugi ligi to nekoliko umirilo in znova odprlo v Interblocku. Tu imam boljše soigralce, ki znajo žogo podati v pravem trenutku in prepoznati priložnost, ki jo jaz samo še potrdim. Lažje je igrati z dobrim soigralcem, ki ti v vsakem trenutku lahko poda žogo.
Igraš v klubu, katerega vizija so mladi igralci. Kakšno je okolje, v katerem treniraš?
Dobro se ujemamo in trdo delamo. Znotraj moštva smo prava ekipa, razumemo se in stremimo za zastavljenimi cilji. Veliko nam pomagajo tudi starejši soigralci, tako z nasveti kot na igrišču. Tudi v jesenskem delu tekmovanja, ko nam ni šlo najbolje, smo se dobro razumeli. Takrat so nas starejši soigralci podpirali, mi pa smo od njih nabirali potrebno znanje, ki ga danes s pridom izkoristimo.
Od koga pa se v ekipi največ naučiš?
V začetku sezone sta to bila Dario Zahora in Aleksandar Rodić, zdaj mi je glavni »mentor« Rakovič in ostali starejši ter izkušenejši soigralci. Od vsakega se poizkušam naučiti tisto, kar najbolje zna in to prenesti na svoj način igre.
Zagotovo si želiš zaigrati tudi izven meja Slovenije. Kam te najbolj vleče?
Seveda želim izkusiti tudi evropski nogomet. Katera od petih najmočnejših lig bi bila izpolnitev osebnih želja. Zagotovo se bom trudil, da bi mi uspelo. Kam si želim? Vlečeta me Anglija in Italija, kjer igrajo moj stil igre. Ampak za to je še čas. Zaenkrat imam triletno pogodbo z Interblockom, potrebno je tudi dokončati šolo. Ko bo prišel pravi čas, bom razmišljal tudi o tem. Ne bi rad prehiteval dogodkov in se nato po nekaj neuspelih sezonah vrnil.
Obiskuješ športni oddelek šišenske gimnazije. Kako usklajuješ šport in šolske obveznosti?
Težko je, ampak se da. Če se organiziraš in pravilno razporediš čas lahko uskladiš oboje. Je naporno, ampak se izplača. Delo je dobro organizirano in vse je prirejeno treningom. Med mojimi sošolci sta tudi Božič in Delamea.
Trenutno si član reprezentance U19. Si v prihodnje želiš vpoklic Tomaža Kavčiča v U21?
Ko bo selektor mislil, da sem dovolj dober, bo zazvonil telefon. Kdaj bo to, bom prepustil njemu. Zagotovo si za reprezentanco želim igrati tudi v prihodnje. Pustimo času čas. Vsak nogometaš si želi zastopati barve svoje države in enako je z mano.
Tekst: Andreja Potočnik
Foto: Vid Ponikvar
