Goran Galešić je 24-letni ofenzvno naravnani vezist, doma iz Banja Luke. Njegova kariera je tesno povezana s Slovenijo, kjer je preživel doslej najbolj plodna nogometna leta. Uspešne predstave v Gorici so ga vodile v najmočenjšo belgijsko ligo k Beerschotu, a ga je usoda pripeljala nazaj. Tokrat v Koper.

Pri osemnajstih sem igral za reprezentanco BiH U-18, kjer so me opazili Goričani. Takrat sem še nastopal za Borac iz Banja Luke, s katerim smo ravno v tisti sezoni izpadli iz Premier lige. Želel sem igrati na najvišjem nivoju in tako sem sprejel ponudbo Gorice,saj sem bil na ta način tudi bližje nogometni Evropi. No, kakor se je kasneje izkazalo, dejansko ne morem brez Slovenije, saj sem se že dvakrat vrnil nazaj.

Ko sem prišel v Slovenijo je imela Gorica zelo močno moštvo, denar ni bil nikakršna težava, meni pa se nikakor ni uspelo prebiti v začetno enajsterico. Bil sem tujec, najmlajši, v moštvu pa kar šest ali sedem izkušenejših tujih nogometašev. Tako sem dobro leto sedel na tribuni, igral sem več ali manj za mladinsko moštvo. Nato sem le dočakal mojih pet minut priložnosti, kjer sem se na srečo izkazal. Sicer me pa vežejo lepi spomini na Gorico in seveda klubu želim vse najboljše tudi v prihodnje.

V tistem obdobju sem dobro igral za mlado reprezentanco BiH in tudi v prvenstvu z Gorico. Poleg Partizana sem imel tudi na mizi dolgoročno ponudbo Genove in še danes obžalujem, da je nisem sprejel. Smartram, da je bila to doslej največja napaka v moji karieri. Odločil sem se za Partizan. Prevladala so čustva, saj sem od malih nog navijal za Partizan. Ni se izšlo vse po načrtih, jaz pa sem potegnil najkrajšo. Takrat je formiral reprezentančno ekipo tudi Šušić, ki me je želel zraven, v primeru, da si uredim klubski status. A pri Partizanu me niso registrirali, tako da sem želel za nekaj časa celo prekiniti z igranjem nogometa. No, še dobro da je Gorica ponovno izrazila željo in tako sem še drugič pristal v Sloveniji. Žal se je potem tudi belgijska zgodba ponovila in na ta način sem sedaj v Kopru, kjer se želim ponovno sestaviti. Trenutno ne gojim nobenih posebnih ambicij. Potrebujem čas. Trenutno mi največ pomeni le zdravje.

Na začetku prvenstva sem igral dokaj redno, nato so se pa začele finančne težave v klubu. Do 8. kroga smo bili celo drugi na lestvici, sam sem pa igral proti Anderlechtu, Genku, Bruggeu. Imel sem dobro minutažo. Ko pa je klub ostal brez denarja, smo nastradali tujci, ki smo bili postavljeni na stranski tir. Tudi odhod v Belgijo je bila napaka. Ker sem imel zgolj enoletno pogodbo smo se dogovorili, da prekinemo s sodelovanjem. Ponovno sem jaz plačal največjo ceno, tako da sem spet razmišljal o krajši prekinitvi. Nato je prišel klic iz Kopra in odločil sem se za to opcijo. Upravi Kopra sem povedal, da nisem pravi, da bom potreboval kar nekaj časa za pravo formo. Moram se najprej psihično sestaviti, nato pa bo seveda precej lažje tudi v fizičnem smislu.

Moje mnenje je takšno, da je bistvena razlika zgolj v številu gledalcev na tekmah, ki ti dajo posebno energijo. A realno so na nekoliko višjem nivoju le Anderlecht, Standard, Brugge in Genk. Vsi ostali so enakovredni slovenskim klubom. Verjetno se najde kakšen, ki temu ne verjame, ampak dejansko je to tako. Kakovost lige narekujejo vodilni štirje klubi. Težavo v Sloveniji vidim le v številu gledalcev. S polnimi stadioni bi bila popolnoma druga pesem. Pred 300 gledalci na pekočem soncu ni ravno najlepše igrati, polni stadioni zvečer pa so zagotovo dodatna energija.

Trenutno je to malo iluzorno pričakovati. V preteklosti sem dejansko bil prisoten v vseh mlajših selekcijah BiH in pred mojim odhodom k Partizanu, sem bil tik pred tem, da se prebijem v člansko reprezentanco. Žal se je izšlo tako, kot se je. S selektorjem Sušićem sva bila v razgovorih, vendar mi je nato pojasnil, da me ne more poklicati, ker dejansko nimam kluba, saj nisem bil registriran. Tudi to je bil zelo velik udarec za mene, saj je takrat reprezentanca igrala s Francijo. Za tisto tekmo je Sušič iz moje generacije poklical pet nogometašev, a ne mene, ki sem bil brez kluba. Da ne bo pomote, še vedno si želim zaigrati za člansko reprezentanco, ampak v tem trenutku ni za to nobenih realnih možnosti.

Seveda sem spremljal. Za BIH je igralo pet ali šest nogometašev, s katerimi smo igrali v mlajših selekcijah skupaj. Večina je izjemno napredovala. To so Ognjen Vranješ, Edin Višća, Adnan Zahirović, Ivan Sesar in Miroslav Stevanović.

Odločil sem se za Koper, ker sem, iskreno povedano, potreboval čim več miru. Želel sem stran od menedžerjev in od vsega, kar ti utruja glavo. Pred tem sem bil skoraj mesec in pol doma, v Banja Luki, kjer nisem praktično nič delal, saj sem imel določene težave s kolenom. Takrat se je marsikaj dogajalo. Imel sem še ponudbe Hajduka iz Splita, Olimpije, Vojvodine iz Novega Sada in slovaške Žiline. Ker sem bil psihično in fizično na psu, sem se odločil, da pridem v Koper, saj mi med vsemi naštetimi klubi omogoča najmanj pritiska. Želel sem mir. Ni me zanimal denar, niti karkoli drugega. Tokrat sem gledal na samega sebe, saj se moram ponovno sestaviti. Kot sem že povedal, potrebujem nekaj časa, s čimer je seznanjena tudi uprava kluba. Potrebujem tri, štiri mesece, da bom pravi in komaj čakam da se vrnem v formo, ki me je krasila v Gorici.

Osredotočen sem zgolj na Koper, s katerim se želimo uvrstiti v evropske pokale. Koper spada zagotovo med tri najboljše klube v prvenstvu. Ampak v nogometu imena ne štejejo, saj igra ekipa, želja. Moramo se v prihodnje še precej dokazati, da uresničimo zastavljene cilje. Za prestop v tujino me bodo spremljale vedno nekatere težave, predvsem status tujega nogometaša.

Zmage smo pričakovali na obeh tekmah. Želimo čim prej prehiteti Domžale in se prebiti na tako željeno tretje mesto. Žal se nam ni izšlo vse po načrtih, tako da moramo biti na koncu zadovoljni tudi s točko. Do konca prvenstva je še dovolj časa. Ko bo prišla prva zmaga upam, da bomo začeli zmagovati serijsko.

Gorica se ubada z določenimi težavami, ampak mi se ne obremenjujemo s tem. Videli smo, da so dobri, ko so brez težav premagali Aluminij v gosteh. V  Novi Gorici imam še vedno veliko prijateljev in zagotovo mi bo malce težje kot sicer. Ampak sem profesionalec. Sem član Kopra in za Koper bom dal vse od sebe.

Vedno sem vesel zadetkov, kjer koli se to zgodi. A proti Gorici se zagotovo ne bom veselil, v kolikor zadanem. V  Novi Gorici sem le preživel štiri sezone, doživel sem precej lepega, vzponov in padcev. Seveda pa upam na zmago Kopra.