Domžalčani so ena od uspešnih zgodb v slovenskem nogometnem prostoru. Iz druge lige so se dvignili kot feniks iz pepela, v tej sezoni pa imajo možnost dvakratnemu naslovu državnih prvakov in super pokalnim zmagovalcev dodati še lovoriko Hervis pokala Slovenije.
Pred nekaj manj kot 90 leti so na pobudo Stanka Skoka ob Kamniški Bistrici ustanovili športni klub Disk, ki je v polnem imenu pomenil Domžalski internacionalni športni klub. Rival SK Domžale se je z Diskom združil leta 1938, devet let kasneje pa so se nogometaši selili na današnjo lokacijo. Nastopili so v podzvezni ligi, kjer je klub kotiral pod sam vrh. V letu 1970 so se preselili v višji razred, šele ob prevzemu Dimitrija Srba, kot glavnega trenerja, pa se je v klubu pričel silovit vzpon. Med nogometaši sta v tistem času izstopala Hegler in Kuprivec, moštvo pa je ob osamosvojitvi države izpadlo iz prve slovenske lige, kamor se je po zaslugi Iva Ledenka po šestih letih tudi vrnilo. Odtlej se je skozi domžalska vrata sprehodilo nekaj posameznikov, ki so klub popeljali tudi do dvakratnega zaporednega naslova državnih prvakov.
Dobro zaledje lastne nogometne šole ni ostalo imuno na plenjenje tujih, bogatejših klubov, ki so v Domžalah prepoznali številne talente. Eden najboljših strelcev minulih sezon je tudi Zlatan Ljubijankič, stalni član Kekove izbrane vrste. V Evropo je klub izstrelil tudi Daliborja Stevanoviča, Branka Iliča in Andraža Kirma, današnje nepogrešljive člene slovenskega reprezentančnega nogometa. A tu so tudi mladi, perspektivni igralci, kot je Nejc Vidmar, mladi čuvaj domžalskih vrat pa zdaj že nekdanji nogometaš Alen Vučkić, ki je lansko poletje z reprezentanco do 19 let nastopil na EP v Ukrajini.
Ko že omenjamo Evropo, so Domžalčani v njej doslej zabeležili tri nastope. Izpadli so proti Stuttgartu, Hapoelnu iz Tel-Aviva ter zagrebškemu Dinamu. Že v krstni sezoni so se rumeno-modri prebili skozi kvalifikacijsko sito, dve sezoni nastopili v Pokalu UEFA, kjer sta se med strelce redno vpisovala Stevanovič in Ljubijankič. Prvi je z golom na povratni tekmi proti nemškemu velikanu dosegel najodmevnejšo zmago v zgodovini kluba. Tudi Ljubijankičevi zadetki so bili vredni zlata, a je domača obramba klonila pred napredovanjem.
Na domačih prizoriščih največji uspeh predstavlja dvakratni naslov državnih prvakov, kjer so na slovenskih zelenicah kraljevali med letoma 2006 in 2008, ter osvojili superpokal. S tretjega mesta drugo ligaških zelenic so se v sezoni 1998/1999 preselili v elitno slovensko ligo, kjer so vztrajali pet sezon, nato zopet padli v drugo ligaško smetano, nato pa po dveh porazih v zaključnih bojih vendarle osvojili slovensko prvenstvo.
Nekoliko drugače pa je klubu šlo v pokalu. Kar šest sezon so porabili, da so se uvrstili med 16 najboljših, nato so se nekajkrat približali najboljši osmerici, tudi četverici. Po polfinalnem boju z Mariborčani, ki so tudi letos njihov nasprotnik, so klonili dve sezoni nazaj, nato presenetljivo izpadli proti Livarju iz Ivančne gorice, v tej sezoni pa s pomočjo izvrstnih napadalcev in taktično dovršene igre prilezli vse do zaključnega boja, ki se bo 8. maja odvijal v hramu štajerskega nogometa in začasnem bivališču izbrane vrste.
Čeprav klub v svoji zgodovini doživlja nihanja, so v tekočem letu fantje dozoreli kot ekipa in za razliko od svojih nasprotnikov, ki jim je osvojitev pokala nuja, sami to jemljejo kot nagrado za celoletno trdo delo in so ravno zaradi tega v boljšem položaju. Sproščenost in dobra strelska forma lahko premagata še tako favorizirano ekipo, kar so nenazadnje dokazali tudi v prvenstvu. Birjukov ima recept za vedno neugodne nasprotnike, vprašanje je le, ali mu lahko uspe presenetiti v Ljudskem vrtu.
Tekst: Andreja Potočnik
Foto: Sportida.com