Aleksander Čeferin konec februarja zaključuje svoj prvi mandat na mestu predsednika Nogometne zveze Slovenije, v decembrski izdaji Našega nogometa pa je aktualni predsednik NZS povzel najpomembnejše mejnike v letu 2014 in se dotaknil izzivov, ki jih za NZS prinašajo prihodnja leta.

Še eno pestro nogometno leto je za nami. Če začneva s čustvi, na kateri tekmi v letu 2014 ste najbolj uživali in kdaj najbolj trpeli?

Odkar sem predsednik Nogometne zveze Slovenije ne morem več kaj dosti uživati v igri. Na vseh tekmah, kjer igra naša reprezentanca ali pa naši klubi proti tujim tekmecem, trpim do konca tekme. V Estoniji denimo sem trpel in trpel, na koncu pa sem bil še bolj slabe volje. Na tekmi proti Švici pa sem spet trpel, a je veselje ob zmagi vse skupaj odtehtalo. Pravi užitek za spremljanje pa je bila tekma med Mariborom in Olimpijo, ki se je končala z izidom 3 : 3. To je bila odlična tekma, takšno je bilo tudi vzdušje na stadionu, vse to je bila prava reklama za slovenski nogomet. Verjemite mi, da je v moji vlogi lahko na tribuni precej stresno, ker sam pač s srcem navijam za naše reprezentance in klube.

Kaj je sicer po vaše zaznamovalo leto pod okriljem NZS?

Vsekakor zelo dobra igra reprezentance, uspeh Maribora z uvrstitvijo v ligi prvakov, začetek gradnje nogometnega centra na Brdu in še precej drugih stvari. Po mojem lanskem govoru na novoletnem srečanju sem deležen grozne nejevolje tistih, na katere sem pozabil. Težko naštejem vse, ampak letos je bilo ogromno dobrih stvari pod okriljem NZS. Resda je kakšna izpadla tudi malce slabše, toda gledano v celoti nam gre kar dobro.

Članska reprezentanca je paradna ekipa NZS. Spomladi je izkušnje nabirala na zanimivih gostovanjih proti izjemno močnim moštvom, ki so igrala na mundialu. Do kakšnih spoznanj in izkušenj pa je v Afriki in Južni Ameriki prišel predsednik?

Predvsem smo videli, kakšno ljubezen do nogometa tam čutijo ljudje. Ko smo igrali proti Argentini, na 50-kilometrski poti do stadiona praktično ni bilo koščka prostora ob cesti, kjer ne bi stali argentinski navijači. Tam so nogometaši prava božanstva. Užival sem v tem, pa tudi, ko sem spoznal prijetne Slovenc e, že tretjo generacijo, rojeno v Argentini. Kljub temu so zelo patriotski, njihovi otroci že tudi govorijo slovensko. Nogometno gledano pa je bil za reprezentante velik izziv igrati proti kasnejšim svetovnim podprvakom, za Urugvaj tudi vemo, kako kotira v svetovnem nogometu. Mislim, da je bila turneja uspešna v vseh pogledih, promocijsko, nogometno in kot izjemno doživetje za igralce in vse ostale.

Kako pa ste doživeli mundial v Braziliji?

V živo sem spremljal le uvodno tekmo med Brazilijo in Hrvaško, saj sem bil pred tem na kongresu Fife. Svetovno prvenstvo je bilo zelo zanimivo, zame je zanimivejše tudi od olimpijskih iger. Posamezni rezultati so me malce presenetili, sploh me je presenetil brutalen poraz Brazilije proti Nemčiji, hkrati pa so me pozitivno presenetile vse druge južnoameriške reprezentance, torej Kostarika, Čile, Urugvaj, Kolumbija, Argentina. Po moji oceni je prvenstvo rahlo zmotilo le slabo sojenje. Sodniki so kar v nekaj primerih odločili o zmagovalcu. Moti me Fifino delegiranje sodnikov, ki mora biti po določenem ključu. Toda vedeti morate, da sodnik iz Oceanije, ki sodi svojo domačo ligo, ni navajen soditi tako zahtevnih tekem kot evropski sodniki, ki med drugim sodijo tudi v ligi prvakov. Vsekakor pa je bil ta mundial krasen spektakel, res velik dogodek.

Pred začetkom kvalifikacij ste dejali, da uvrstitve na Euro 2016 ne morete zahtevati, si pa to želite. Kako ocenjujete dosedanje dogajanje in kakšen je vaš pogled v nadaljevanje kvalifikacij?

Uvrstitve na veliko tekmovanje res nismo nikoli zahtevali, smo pa rekli, da je to cilj. Toda besede cilj se vsi nekako ustrašijo. Če bi jaz šel boksat s Kličkom, torej če bi bil res tako neumen, da bi šel v ring, bi bil moj cilj, da ga premagam, sicer ne bi šel. Pa vemo, da ga ne bi premagal. Torej za našo reprezentanco uvrstitrev na Euro 2016 ne more biti imperativ, hkrati pa si to želimo. Zaenkrat sem izjemno zadovoljen z rezultati. Pred začetkom kvalifikacij bi podpisal, da imamo šest točk po prvih štirih tekmah.

Ne samo nogometno javnost je vznemirila poteza Josipa Iličića, ki se je odpovedal sodelovanju v reprezentanci. Vaš komentar.

Selektor odloča, kdo bo igral, kdo sploh ne bo več igral, kdo začasno ne bo igral in kdo ne bo igral niti prvič. To je stvar selektorja in strokovnega vodstva, zato ima selektro vso pravico, da se odloči tako, kot misli, da je prav. Mi ga pri tem podpiramo. Iličić se je odločil tako, kot se je. Upam, da je o tej odločitvi premislil. V zvezi s tem ga ne mislimo sankcionirati ali kar koli drugega. Od igralca, ki ne želi igrati za reprezentanco, ne moreš imeti kaj dosti. Nima ga smisla siliti, odločitev je njegova. Iskreno mislim, da je napačna. Toda Josip je odrasel človek in sam sprejema odgovornost za svoje odločitve.

Čeprav je baza vrhunskih nogometašev pri nas omejena, smo na prijateljski tekmi s Kolumbijo videli za celo moštvo igralcev, na katere lahko v prihodnosti bolj ali manj računa selektor Srečko Katanec. Torej se doma z mladimi le ne dela tako slabo.

Res je. Mislim, da se slovenska liga preveč podcenjuje. Tu se igra vse boljši nogomet, imamo igralce, ki lahko kakovostno odigrajo tudi za člansko reprezentanco. Za prihodnost se ni bati. Hkrati pa je dejstvo, da je bila tekma s Kolumbijo prijateljska, da so bili na eni strani izjemno motivirani mladi fantje, na drugi strani pa zvezdniki, ki verjetno niso bili maksimalno motivirani. S tem ne bi rad zmanjšal  učinka naše igre in rezultata, ampak bi želel opozoriti, da ni enako igrati na ključni kvalifikacijski tekmi, kjer so potrebne določene izkušnje, ali pa v prijateljskem dvoboju. Treba je upoštevati selektorjevo mnenje, kdo že lahko igra v izbrani vrsti, kdo pa še ne. Tudi po mnenju ljudi iz tujine je v Sloveniji precej super nadarjenih fantov, vprašanje je samo, kako se bodo razvili. To je odvisno predvsem od njih samih, v katerem klubu se bodo razvijali, treba pa je imeti tudi nekaj sreče.

Zanimiva je tudi domača prvoligaška scena, kjer sta hit jeseni Domžale in Celje, Maribor in Olimpija pa se bosta morala pošteno potruditi za vzpon na vrh. Kako gledate na prvo ligo, kjer so zdaj v ospredju sami domači igralci in trenerji?

To je res velik plus. Domžale igrajo odlično, Celje me je sploh pozitivno presenetilo s svojo igro. Olimpija se drži zelo dobro, sploh glede na to, da v prejšnji sezoni niso imeli posebno dobrega rezultata. Maribor pa je tako in tako konstanta. Vesel sem, ker bo tudi spomladanski del državnega prvenstva zanimiv in napet. Če primerjamo gledanost lige prvakov in slovenske lige na televiziji, sploh ni tako velike razlike.

Število gledalcev na stadionih pa ni v sorazmerju s popularnostjo nogometa. Kako doseči večji obisk?

Absolutno drži. Pri tem imamo več problemov. Eno je naša restriktivna zakonodaja, zaradi katere se ne more spiti niti eno pivo na tribuni. Drugo je fama, da je z nogometom povezano nasilje, torej navijaški izgredi. K temu dosti prispevajo tudi mediji, ki vsak manjši incident naredijo za veliko tragedijo. Mislim, da pri nas kakšnih večjih problemov v zadnjih letih ni bilo. Razen tekem med Mariborom in Olimpijo, kjer obstajajo določena trenja med navijači, drugje takšnega tveganja ni. Na povečanju števila gledalcev vsekakor moramo še veliko delati.

Kako kaže z bojem NZS in drugih panožnih zvez v prizadevanjih za spremembo zakona, ki prepoveduje točenje alkoholnih pijač na športnih dogodkih?

Politiki so se najprej zelo navdušili, poslanci so obljubili, da bodo pomagali, da bodo sodelovali z nami in tako naprej. V nekem trenutku pa je njihovo navdušenje kar nekako zamrlo. Razloga za to ne poznam, toda mi bomo na tem delali še naprej. Prepričani smo, da je to dobro za šport v celoti, pa tudi za državni proračun. Hkrati pa spremenjeni zakon ne bi omogočal povečevanja alkoholizma. Ta teza je popolna neumnost. Mi imamo večje težave z alkoholizmom kot Nemci, ki imajo na vsakem stadionu praktično pivovod. Če bi se ljudem znali bolj približati na stadionih, jim ponuditi tudi hrano in pijačo, bi raje šli na tekmo kot pa v gostilno. Na tem področju še nismo storil vsega, tudi  v prihodnje se bomo potrudili, da bo bolje.

Maribor je pravi evropski čudež. Verjetno vam mnogi kolegi iz drugih držav zaradi vijoličnih precej zavidajo?

Recimo Hrvati. Ko kolegom iz tujine povem, kakšen je bil proračun Maribora pred uvrstitvijo v ligo prvakov, pa sploh ne morejo verjeti, kako jim uspeva. Mnogi klubi imajo 25 do 30 milijonov letnega proračuna, pa so zelo daleč od lige prvakov. Maribor je v vsakem primeru prišel do super dosežka.

V 2014 ste morali posredovati pri urejanju sodniških taks v MNZ Ljubljana. Ste imeli še kakšne podobne težave drugje, se morda še obetajo?

Določene težave se bodo zmeraj pojavljale. Če bi se dalo, klubi najraje ne bi plačevali ničesar, saj relativno težko preživijo. Hkrati pa je znano, da se ljudje marsikdaj ne znajo pogovarjati. Toda to je potrebno, pojasniti je treba posamezne zadeve. S tem namenom sem sam pristopil k reševanju zapleta. Klubi iz MNZ Ljubljana in sodniki so se prepirali, predlagali izredne skupščine, se na izvršnih odborih obkladali z neprimernimi izrazi, mi pa smo se potem dogovorili v desetih minutah. Pred tem so obstali vsak na svojem bregu in ostali skregani. Toda v življenju je treba poiskati kompromise. Treba je razumeti klube, ki nimajo denarja, na drugi strani pa tudi sodnika iz MNZ Ljubljana, ki gre za 70 evrov bruto, torej 40 evrov neto, sodit denimo  v Belo krajino. S tem žrtvuje praktično ves dan, pogosto je deležen še žaljivk. Ne vem, kje bi še našli sodnike, ki bi sodili za manjše plačilo. Tudi pri Uefi in Fifi smo se pozanimali, kaj še lahko storimo. Dejali so nam, da se pač moramo dogovoriti, tisti, ki ne morejo plačati, naj se pač z nogometom ukvarjajo rekreativno. Vedno moramo reševati kakšne malenkosti, ampak s pogovorom se lahko vse reši. Tega nam v Sloveniji manjka.

Dolgo pričakovana gradnja nacionalnega vadbenega centra in upravne zgradbe NZS se je končno začela. Pričakujete še kakšno oviro?

Ponagaja nam lahko edino slabo vreme, zaradi česar bi se gradnja zavlekla. Birokratskih ovir ne bi več smelo biti, saj imamo pravnomočno gradbeno dovoljenje, izvajalci so izbrani, dela že potekajo. Upam, da nam bo vreme služilo, da bi lahko center res odprli 1. septembra prihodnje leto.

Prihodnje novoletno srečanje pod okriljem NZS si lahko predstavljamo kot posebno doživetje v idiličnem okolju. Bomo proslavljali tudi nove uspehe slovenskega nogometa?

To bi bilo idealno, tega si nadvse želim. Ampak v rezultatskem smislu nočem izvajati nobenega pritiska. Sicer pa gre Nogometni zvezi Slovenije dobro, uresničili smo kar nekaj projektov, še veliko stvari pa je potrebno postoriti. Glede naše prihodnosti sem optimist.

Tekst: Naš nogomet, december 2014, Rok Tamše
Foto: Ekipa24.si