Boštjan Cesar je reprezentančni dres in z njim kapetanski trak slovenske nogometne reprezentance zadnjič nadel pred več kot dvema letoma, ko je konec marca odigral svojo sto-prvo tekmo v dresu Slovenije. Potem ko mu je potekla pogodba z italijanskim Chievom, se je 38-letni branilec po sezoni 2019/20 odločil skleniti svojo nogometno kariero.
V bogati karieri je centralni branilec v članski konkurenci zbral več kot 500 nastopov v njih pa doživel pravzaprav vse, kar je moč doživeti. »Ponosen sem na svojo športno pot, nogomet mi je v življenju dal ogromno. Verjetno bi lahko še kakšno leto vztrajal, vendar pogodba s Chievom mi je potekla in prišel sem do nekega trenutka, ko je bilo smiselno zaključiti to poglavje v mojem življenju. Seveda ga bom pogrešal, ampak v prihodnosti imam še toliko načrtov in toliko izzivov, da mi zagotovo ne bo dolgčas,« je ob odločitvi za zaključek igralske kariere povedal Boštjan Cesar.
Cesar je reprezentančni dres nosil petnajst let, v njem je debitiral leta 2003, ko je v Novi Gorici Slovenija na prijateljski tekmi gostila Švico. Poraza z 1:5 na debiju ni ohranil v najlepšem spominu, zato pa so toliko lepši spomini na celotno reprezentančno pot.
Boštjan je še vedno aktualni rekorder po številu nastopov v reprezentančnem dresu, vrhunec njegove reprezentančne kariere pa je predstavljal nastop na FIFA Svetovnem prvenstvu 2010 v Južni Afriki. Tam se je Slovenija v skupinskem delu pomerila z Alžirijo, Anglijo in Združenimi državami Amerike, dosegla zgodovinsko prvo zmago na velikih tekmovanjih in za las zgrešila prvo napredovanje v izločilne boje. Cesar je v celoti odigral vse tri tekme na prventsvu. »Z gotovostjo lahko trdim, da so zmaga v dodatnih kvalifikacijah nad Rusijo in nastop na svetovnem prvenstvu krona moje igralske kariere. Z nastopom v Južni Afriki so se mi izpolnile otroške sanje, tekme proti Alžiriji, Angliji in ZDA pa so nekaj, kar mi bo ostalo za vedno. Do izločilnih bojev in še enega zgodovinskega uspeha nas je ločilo le nekaj minut, takrat nam je bilo hudo, ampak dosegli smo nekaj izjemnega, nekaj na kar smo lahko še danes ponosni.«
Z reprezentanco je bil tudi blizu uvrstitvi na UEFA Evropsko prvenstvo 2016, a je Slovenija, Cesar jo je vodil kot kapetan, morala priznati premoč Ukrajini v dodatnih kvalifikacijah. »Eno mojih največjih razočaranj v karieri je tekma s Švico v Baslu, ko smo vodili z 0:2, potem pa po poškodbi Novakovića nerazumljivo padli in tekmo izgubili s 3:2. Takrat smo zapravili neposredno uvrstitev na Evropsko prvenstvo 2016 in tudi v dodatnih kvalifikacijah z Ukrajino tega nismo uspeli nadoknaditi. Tisto je bila napeta tekma, turški sodnik Cakir pa mi je že v prvi minuti nakazal kakšno igro bo dopuščal, ko mi je po prvem prekršku na tekmi pokazal rumeni karton.«
Klubsko kariero je Cesar začel v Ljubljani pri mladih selekcijah Olimpije, kmalu pa se je preselil v zagrebški Dinamo, kjer je preživel skoraj sedem let. Sledil je prvi prestop v ligo 5, ko se je za štiri leta preselil v Marseille, eno izmed teh štirih let pa je preživel na posoji pri angleškem West Bromwich Albionu. Kasneje ga je pot peljala še v francoski Grenoble, potem pa v Italijo, kjer je leta 2010 postal član Chieva, tam pa ostal vseh deset let svojega igranja v Italiji.
Cesar je v reprezentanci poleg sto-enega nastopa zbral tudi 10 zadetkov, kar je ogromno za centralnega branilca, na večni lestvici reprezentančnih strelcev pa si del sedmo mesto s Primožem Gliho.
Končana igralska kariera pa ne pomeni, da bo Boštjan Cesar v prihodnosti živel brez nogometa. V dolgi in uspešni karieri je stkal veliko vezi, priznava pa, da ga vleče ob nogometne zelenice: »Imam precej želja, priznam pa, da me najbolj vleče v trenerske vode.«
Tekst: NZS/MaK
Foto: m24.si in arhiv NZS