Pestro, naporno, čustev polno in predvsem uspešno je bilo nogometno leto članske izbrane vrste. Z vrhuncem na evropskem prvenstvu v Nemčiji je bilo nepozabno tudi za selektorja Matjaža Keka. Del svoje analize in opažanj je ponudil v izčrpnem intervjuju, ki je pred vami.
Tudi lani v tem času sva opravila pogovor za revijo Naš nogomet. Bilo je kmalu po tekmi s Kazahstanom in uvrstitvi na evropsko prvenstvo. Takrat ste dejali, da zaradi vsega, kar se je zgodilo, nekoliko slabše spite. Kako je bilo s spancem po zadnjih letošnjih tekmah?
Bila je zelo naporna jesen. Pravzaprav je bilo naporno kar vse leto, saj smo prvo polovico leta namenili razmišljanju o tem, kako se čim bolje pripraviti na evropsko prvenstvo, ki se je nato prevesilo v Ligo narodov. Reprezentanca je bila zelo dejavna, saj je imela veliko tekem. Hkrati je bilo treningov malo, kar zame ni idealno, saj sem selektor, ki potrebuje treninge. Kljub temu pa spim normalno. Rekel bi, da letom primerno.
Po uvrstitvi na evropsko prvenstvo ste dejali, da je v nogometni javnosti preveč razpoloženjskih nihanj. Jih je trenutno manj?
Dogajajo se stvari, ki so se dogajale že prej. Če Slovenija izgubi, četudi proti objektivno boljšemu nasprotniku, je takoj drama. Potem ko smo na evropskem prvenstvu s 'slovenskim' načinom igranja potrdili svojo kakovost, je v Ligi narodov prišlo do kulminacije slabših tekem, dvakrat proti Norveški in enkrat, v tem primeru sicer samo v prvem polčasu, proti Avstriji. Seveda je normalno, da se o tem govori. Ne pričakujem, da bi nas po takšnih tekmah nosili po rokah, a vedno bom povedal, kaj mislim. Na primer, nazadnje na Dunaju sem se počutil odlično. Ne želim filozofirati, a kult reprezentance je bil prisoten tudi po porazu z Norveško, ko res nismo bili videti dobro, čeprav tekmo ocenjujem kot kakovostnejšo od tiste proti Avstriji. Toda odziv navijačev na Dunaju je bil izjemen. Na igrišču se jih je zelo dobro slišalo. To je priznanje za vse, kar smo dosegli, in dokaz, da se za reprezentanco navija v dobrem in slabem. Brez delitev in razdvajanj.
Kateri trenutek z evropskega prvenstva ste si najbolj zapomnili?
Prejeti gol na tekmi s Srbijo. Tega si nismo zaslužili. Ne na tak način. Takoj zatem pa trening po porazu (selektorju je ušla beseda poraz, a najbrž je tudi to dokaz, kako so v reprezentanci sprejeli tisti neodločeni izid; op. p.) s Srbijo. Prav tako si bom zapomnil, kako je govorica telesa nogometašev izžarevala prepričanje, da s favorizirano Anglijo ne bodo izgubili. Zunaj igrišča pa mi v spominu ostajajo tisoči Slovencev, ki nikoli niso bili bolj složni kot takrat, ko se je v Münchnu pela naša himna.
Na kaj ste najbolj ponosni v dolgem obdobju, ki ste ga letos preživeli v reprezentanci?
Naša energija je bila ves čas nekje med sproščenostjo in veseljem na eni strani ter željo po potrjevanju vsega tistega, o čemer smo govorili, na drugi – da gremo v Nemčijo po rezultat! Ambicije so bile velike, želeli smo premagati tudi Portugalce. Kot selektorju, ali bolje rečeno kot trenerju, so mi bile všeč nenehne potrditve, da smo izbrali prave ljudi in da lahko Slovenci delujemo tudi na ta način. Ne le, da presenetimo in nato izginemo. To evropsko prvenstvo je dokazalo, da se splača vlagati v šport. Slovenija je bila prepoznavna, zopet smo bili na zemljevidu.
Entiteta vašega strokovnega štaba je z odhodom Boštjana Cesarja vmes razpadla. Je bilo težko graditi zgodbo naprej? Se je to čutilo na treningih, se je vzdušje spremenilo?
Ekipa je bila uigrana na igrišču in ob njem. Razumem, da si vsak človek želi narediti korak naprej. Ko pa se nekaj zgodi čez noč, se je treba odzvati hitro. Zagotovo si nisem želel, da bi ta dogodek povzročil tolikšen odmev. Vseeno pa je v določenem trenutku to res vplivalo na nekatere stvari. Hitro smo se reorganizirali, si na novo razdelili zadolžitve, vendar pa manjka prava energija, saj se tega ne da zgraditi z danes na jutri. Naj poudarim, da gre za ljudi, ki sem jih sam izbral. Moje zaupanje vanje je neizmerno. Govoril sem le o tem, da čas ni bil pravi, in ne o tem, ali je to prav ali ne. O tem ne bom nikoli razpravljal. Hvala bogu, da je mladi slovenski strokovnjak dobil priložnost. Prepričan sem, da bo dober v svojem poklicu. Kljub temu menim, da bi se nekatere stvari lahko rešile drugače. Na tem mestu sem malo pokazal proti nogometni zvezi.
Konkretno?
Nekatere stvari se morajo reševati v strukturi nogometne zveze. Naša komunikacija je na visoki ravni, kar je treba spoštovati, vendar pa bi morali postaviti nekatere meje. Ne sme se zgoditi, da na primer jaz dva dni pred tekmo sporočim, da grem v Dinamo. O takšnih zadevah je treba odkrito govoriti in razpravljati. Vidite, da v javnosti ne skrivamo ničesar, kar je edino pravilno. Mediji in navijači imajo pravico vedeti, saj smo navsezadnje nacionalna reprezentanca. Kljub temu pa je jasno, da bi lahko vsi skupaj marsikaj naredili boljše in da kljub uvrstitvi na evropsko prvenstvo ostaja veliko prostora za napredek.
Ste po poletnih vrhuncih kadarkoli pomislili, da je zdaj pravi čas za vaše slovo?
Nisem takšen človek. Že po svetovnem prvenstvu v Južni Afriki tega nisem storil. V tem smislu imam, vsaj upam, v glavi stvari urejene. Tega nisem naredil niti na Reki, ko smo postali državni prvaki. Vse smo pobrali Dinamu. Odšel bi kot junak. Ampak nisem človek, ki bi se lagodno umaknil. Vsaka sekunda, vsak trening me napolni z dodatno energijo, da dajem vse od sebe. Seveda pa so pri tem pomembne odločitve drugih ljudi. Rad zaupam ljudem okoli sebe in obenem imam rad, da zaupajo meni. A nogomet je živa zadeva – danes si tu, jutri te ni. Trdno stojim na tleh. Če rečem, da bom najbolj vesel, če bom svoj mandat na klopi Slovenije izpeljal do konca, to mislim zelo resno. A če stvari ne bodo šle v pravo smer, bom prvi, ki bo zagovarjal odločitev v korist nogometa. Se pač trudim s preudarnostjo, zrelostjo in izkušnjami delati najbolje, kar zmorem.
Se strinjava, da sicer zelo kakovostna norveška reprezentanca od slovenske ni toliko boljša, da bi lahko zlahka sprejeli sedem prejetih zadetkov na dveh tekmah v Ligi narodov?
Absolutno. Tudi midva se ne poznava od včeraj in lahko si predstavljate, kako me to žre. In kako me je iritirala izjava selektorja Rangnicka, ki ga sicer izjemno spoštujem, da se bo na zadnji tekmi nekaj vprašalo le avstrijsko reprezentanco in da nikdar ni bil bolj prepričan o njeni zmagi. Zamislite si torej, kako me bremeni tistih sedem golov. O tem bom razmišljal in o tem se bom pogovarjal tudi z igralci. Toda na zadnji tekmi z Norveško je bilo kar nekaj minut, ko smo igrali dobro in je bila vidna naša kakovost. Proti Avstriji smo bili kar naenkrat drugačni. Torej se moramo tudi psihološko odzivati bolje. Zato poudarjam, da potrebujemo novo znanje, novo energijo, predvsem pa ljudi, ki hočejo delati. Nikogar ne moreš prisiliti – ne na igrišču in ne zunaj njega.
Lahko s točko iz Avstrije lažje zakrpate katero izmed razpok, ki so se pojavile v zadnjem času?
Ne vem, na katere razpoke mislite.
Predvsem te, o katerih se pogovarjamo. O pomanjkanju ustrezne energije in dejstvu, da nekateri pomembni igralci v zadnjem obdobju niso bili v dobri formi. Bo samozavest zaradi rezultata na Dunaju občutno narasla?
Prav tako kot ena dobra tekma ne sme povzročiti evforije ali nerazumnega veseljačenja, tudi ena slabša tekma ne sme podreti tega, kar smo zgradili s številnimi treningi in dolgotrajnim selekcioniranjem. Zame je značilno, da na treningih nekaj časa uveljavljam svojo filozofijo, vendar na koncu pridem do rezultata! Neke zadeve bomo morali zasukati drugače. Govorim o taktičnih zadevah, o načinu igranja. Tudi meni je bilo jasno, da vsi vedo, da Slovenija igra v sistemu 4-4-2, iz katerega sicer vse izhaja. Prav tako moramo stvari organizacijsko dvigniti na še višjo raven, saj to zahteva sodobni nogomet. Nogometna zveza nam zelo zaupa. Zelo me veseli, da so uspešne mlajše selekcije, da se uvrščajo na zaključne turnirje in z lahkoto preskakujejo kvalifikacijske ovire, čeprav igrajo z na papirju močnejšimi od sebe. Ob vsem tem ne smemo pozabiti naše nogometne baze. Če se moramo vso jesen pogovarjati, ali je primerno, da se tekme Konferenčne lige igrajo na neustreznih igriščih, imamo težavo. Nekdo mora biti dovolj samokritičen in priznati, da tega pač nismo naredili dobro. Tudi jaz bi lahko po osvojeni točki v Avstriji omenjal redke ekipe, ki jim je to uspelo, in na ta način poskusil zakriti, kako smo bili videti.
Kakšne spremembe v igri želite uveljaviti?
Enostavno moramo biti hitrejši. V tem smo bili že zelo dobri. Ko so v vseh analizah po evropskem prvenstvu Slovenijo predstavili kot vzorčni primer in jo postavili pred mnoge reprezentance, ki so na bistveno višji ravni, smo vedeli, da smo nekaj naredili dobro. Ker se danes ogromno vlaga v analize, moraš pripraviti tudi nekaj drugega. To je zdaj moja naloga. Poiskati moram prave igralce. Še vedno sicer trdim, da lahko igramo le na približno takšen način, kot je bil ta, s katerim smo se doslej uvrščali na velika tekmovanja. V nogometu je vse več agresivnosti in hitrosti. Ko so nas Norvežani premagali s 3:0, so imeli dvanajst hitrih prehodov oziroma protinapadov, mi nobenega. Bili smo slabi, krivi za to pa smo bili izključno sami.
Je v mlajših reprezentančnih selekcijah veliko materiala tudi za člansko vrsto?
Nikoli ga ni bilo več. Res je, da veliko fantov igra v tujini. Nekateri se prebijejo, drugi ne. Nekateri se hitro vrnejo in se hitro spet najdejo, drugi potrebujejo več časa. Moramo biti pazljivi, da ne izgubimo nikogar, če se le da. Vmes se razvija tudi naša stroka. Dobro je, da smo dobili dodatno kakovost s tujimi strokovnjaki, ki niso tukaj le zaradi dobre plače, ampak na svoj način opozarjajo na kakovost dela. Tudi jaz se lahko pri 63 letih marsikaj naučim. Jasno je, da se morajo mladi igralci ustrezno razvijati, in to v vsaj približno primernih pogojih. Težava je, ko lahko igralec Rapida ali dunajske Austrie na dobri podlagi opravi ustrezno število treningov, mi pa imamo še zmeraj štiri selekcije na eni umetni travi. Seveda ne bo šlo čez noč. Prepričan sem, da bo nogometna zveza v infrastrukturo še naprej vlagala ogromno. Upam, da bodo to počeli tudi tuji vlagatelji in da jim ne bo pomemben le trenutni rezultat. Če bo tako, takoj podpišem, da danes brez njih ne gre. Vsak naj poišče svoj način. Res je, da je v naši ligi veliko tujcev, a prepričan sem, da se bodo Ratnik, Ristić, Kojić razvijali dobro ob kakovostnih tujcih. Prav tako Sešlar ob razmišljanju Riere in mlada garda v Mariboru, kjer bodo dobri tujci v prihodnjem obdobju prav tako pustili svoj pečat.
Torej menite, da slovenska liga napreduje?
Slovenska liga je v nevarnosti. S tujim kapitalom bo se dvignila kakovost, a obenem lahko pride do životarjenja klubov, ki ne bodo dobili te finančne injekcije. Ne bi bilo dobro, da bi imeli zelo razdeljeno ligo, v kateri bi bili na zadnjih mestih klubi, ki bi se borili za vsak evro in ne bi mogli vlagati v razvoj mladih nogometašev. Veliko dobrih nogometašev pride prav iz teh klubov.
Sta španska trenerja popestrila domačo sceno?
Nikoli se nisem bal drugega znanja. Zmeraj mi je koristilo. Upam, da bo mlada slovenska stroka to izkoristila. Vprašanje, ali bomo še kdaj v takšnem položaju. Seveda je treba obenem poudariti, da v slovenskem nogometu ni le španske pameti. V Ligi prvakov, Ligi Evropa in Konferenčni ligi so bili zelo uspešni tudi slovenski trenerji. Preplesti moramo znanje, izkušnje in različne mentalitete. Zmeraj govorim v interesu slovenskega nogometa. Kot selektorja me zanima njegova celovitost, ne klubska obarvanost.
Reprezentanca do 21 let se je uvrstila na evropsko prvenstvo. Kako boste vključevali igralce iz te selekcije?
Stvari ne gredo čez noč. Mladim fantom je treba pustiti, da izživijo uvrstitev na veliko tekmovanje, ker si to enostavno zaslužijo. To so si priigrali, nihče jim ni ničesar dal. Ob prvi uvrstitvi na evropsko prvenstvo se je morda kdo obregnil ob dejstvo, da smo bili organizatorji turnirja. No, ti fantje so si vse priigrali na igrišču. Tudi razmišljanje selektorja Mileta Aćimovića je prineslo veliko dobrega. Moramo ostati potrpežljivi, predvsem pa vlagati v infrastrukturo. Spet to pravim, čeprav se že ponavljam kot papiga. Treba je iskati načine, čeprav danes težko kdo kaj da. Mladim moramo omogočiti normalen trening. Če se bo to zgodilo, bodo še takšna leta, kot je bilo 2024. Že v naslednjem nas čakajo številni veliki izzivi.
Tudi kvalifikacije za naslednje člansko svetovno prvenstvo. Lahko rečemo, da naša reprezentanca odkrito meri na uvrstitev na prvenstvo, čeprav še ne poznamo nasprotnikov v skupini?
Vse generacije, ki so nekaj dosegle, so se odzvale na podoben način. Prva je bila prepričana, da bo na evropskem prvenstvu nekaj naredila. Južnoafriška se je odšla tolči na svetovno. Sedanja je posebna, ker živimo v drugem času. Razočaranje fantov po neodločenem izidu v Avstriji in tretjem mestu v skupini Lige narodov je bilo dovolj zgovorno. Predvsem si želim, da bi bili zdravi. To je osnova. Poškodbe so nas v tej manj pomembni polovici leta dodobra potisnile nazaj. Ta jesen je tudi dokaz, da ne smeš niti za sekundo zaspati. Nogometno življenje se vsak dan začne znova.
Tekst: Simon Šparavec za revijo Naš nogomet
